Sto je število, ki se nam zdi polno. Doživeti to častitljivo starost pomeni prestopiti mejo. Župnijska cerkev v Mirni Peči je 15. aprila 2017 doživela 100 let od njene posvetitve. To dejanje ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča je zgradbo postavljeno v vihri svetovne vojne naredilo za svet prostor, za milosti poln kraj. Bog si je izbral to svetišče za posebno mesto, kjer ga je vedno lahko najti, se z njim srečati in prestopiti mejo zemeljskega. To je mesto, kjer se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. Naši predniki so v stiskah vojnih let in tudi v miru želeli prestopiti iz vsakdanjih stisk in nemoči k Njemu, ki je trdna pečina, k Njemu, ki daje mir Mirni Peči.
Apostol Peter nas spominja, da smo mi živi kamni svetišča, postavljeni na pričevanje naših prednikov. Vabi nas naj se damo vzidati v duhovno zgradbo, v Cerkev, ki ima konkreten obraz v naši župnijski skupnosti (prim. 1 Pt 2,4-9). 100-letnica posvetitve naše župnijske cerkve je vabilo vsakemu župljanu, da se posveti, da svoje srce približa Bogu. Tako bo vsakdo izmed nas postal Božje svetišče, nosilec Boga v svet.
Praznovanje župnijskega žegnanja, na nedeljo po godu župnijskih zavetnikov sv. Kancijana, Kancija, Kancianile in Prota, 4. junija, je bilo zunanje obhajanje 100-letnice posvetitve, ki je bila že na veliko soboto. To je bil dan hvaležnosti: Bogu in našim prednikom. Z ureditvijo trga ob cerkvi smo pokazali vredne svojih dedov, ki so v veliko težjih razmerah zgradili in vzdrževali cerkev. S tem smo sprejeli tudi poslanstvo, da v ta prostor vdihnemo življenje. Lepota trga nam mora biti spodbuda za lepoto naših odnosov, srečevanj na tem prostoru.
To nedeljo je bilo gotovo veliko lepih srečanj. Ob pesmi zvonov so g. škofa Andreja Glavana konjeniki pripeljali do župnijske cerkve. Tu je že od devete ure kot priprava na sveto bogoslužje potekala molitev pred Najsvetejšim. Pred sveto mašo so žene, ki so se čez leto zbirale ob ročnih delih, na oltarje pogrnile prtove, ki so jih izvezle za to priložnost. Resnični okras oltarjev to nedeljo je bilo vse, kar je župnijska skupnost v letu priprave na ta dan storila.
Ob začetku bogoslužja je g. škof dvanajstim župljanom izročil oljenko prižgano ob velikonočni sveči. Ti so jih odnesli na mesta, kjer je bila ob posvečenju župnijska cerkve maziljena s sveto krizmo. Pri darovanju je Hetelov oče, ki je bil ministrant v času župnikovanja g. Antona Zoreta, prinesel na oltar kelih. Ta je bil župniku Zoretu podarjen ob 30-letnici njegovega pastirovanja v Mirni Peči. Simbolično pomeni vsa prizadevanja za novo cerkev, ne le župnikovo, ampak vseh župljanov, ki smo se jih tako spomnili v molitvi. Krstna knjiga, v katero je vpisanih skoraj 8000 tistih, ki so bili krščeni v tej cerkvi, je znamenje sorodstvene vezi, vezi vere, ki nas povezuje v župnijsko skupnost. Delček razbitega oltarja nas je spomnil na razdejanje, ki ga je vojna pustila na cerkvi ob napadu na Mirno Peč. Pomeni pa tudi vse razbite družine in ranjene družine zaradi pobitih mož in sinov. V škofove roke je da okrušek oltarja položila ga. Tilka Kolenc, ki je izgubila 4 brate. Ga. Tončka Savšek je v imenu 47 župljanov, ki so v tem letu vsak dan zmolili rožni venec za našo župnijsko skupnost položila na oltar jagode rožnega venca. Bogoslužje so z mogočnim in ubranim petjem povzdignili pevci vseh zborov in instrumentalisti. Kakor vsako nedeljo so svoj delež dodali bralci in ministrantje. K goreči molitvi je pripomogla tudi veličastna okrasitev cerkve z venci, ki so jih pletli po vaseh in žlahtnost vrtnic.
Ob koncu svete maše smo se zbrali ob Marijinem kipu in skupaj z njim blagoslovili tudi novo urejeni trg.
Nekdaj je veljal rek: Kjer je maša tam je tudi kaša. Zato je bilo poskrbljeno, da nihče ni bil lačen. Odličen golaž in vol je bil zalit z izbranim vinom, ki ga je postreglo Društvo vinogradnikov. Kakor kruh in pecivo so tudi vino za praznovanje prispevali dobri župljani. Pred litanijami so nas ob pesmi Čebelic in Rožmarina nagovorili povabljeni gostje. Veselemu razpoloženju so dodali glas harmonikaši. Ga. Frančiška Hren, ki že 60 leti služi kot gospodinja, je od papeža Frančiška prejela posebno priznanje.
Popoldansko druženje so popestrili gasilci s prikazom svojih spretnosti, poskrbeli pa so tudi za postavitev klopi. Otroke je zabaval čarodej, nekateri so se popeljali s kočijo in zajahali konja. Mirno roko in oster pogled so ocenjevali lovci ob streljanju z zračno puško. Podeželska mladina je s kmečkimi igrami nasmejala tako tekmovalce kakor gledalce.
Vsi, ki smo bili v nedeljo vključeni v praznovanje, smo pisali zgodovino. Pomemben dan, prav kakor tisti pred 100 leti, ko je bila župnijska cerkev posvečena. Veličasten mlaj, ki so ga postavili Globodolci, nas bo še nekaj časa spominjal na nedeljsko dogajanje. V nas pa naj nikoli ne zbledi zavest, da pripadamo eni družini in da imamo skupen dom – župnijsko cekev.
