Morda podrt rekord, adrenalinski podvig, čevapčiče in še kaj ste zamudili, če vas v sredo zvečer po sv.maši ni bilo pred cerkvijo.

Premalo poznam zgodovino, da bi vedela ali je bil v Mirni Peči že postavljen tako visok mlaj. Ne bi o metrih, ker imamo nekateri vrtoglavico, če že od spodaj pogledamo navzgor. Če pa upoštevamo metre, ki so skriti pod zemljo, se prav gotovo lahko primerja z višino cerkvenega zvonika. Koliko je pri postavitvi takega mlaja dela, gotovo najbolj vedo tisti, ki so najbolj zaslužni za to. Hvala vam!

Za adrenalinski podvig lahko na tem mestu čestitamo domačemu župniku. Ta večer ni bilo junaka, ki bi ga posnemal pri plezanju na mlaj. No ja, nekateri so obljubili, da to storijo za 1000-letnico ;).

Za razvajanje naših želodčkov pa gre zahvala kuharici Ani z ekipo.

Preživeli smo lep večer v skupnem druženju, pogovoru in veselem pričakovanju velikega nedeljskega praznovanja.

Da pa niste prav vsega zamudili, gre zahvala našima odličnima fotografoma Franciju in Davidu. Tako si lahko ogledate nekaj ujetih trenutkov v njuna aparata.

Slike si oglejte v galeriji.

V torek, 29. 5. 2012,  je bilo pri večerni maši še posebej slovesno, saj smo gostili prof. Berto Golob, avtorico šmarnic, ki jih v maju dnevno poslušamo pri bogoslužju.

Tokrat nam je odlomek prebrala kar avtorica sama. Z veseljem smo ji prisluhnili tako mlajši kot starejši. V krajšem razgovoru z njo smo izvedeli, da si je pri pisanju pomagala le z župnijsko kroniko, seveda pa ji je ob strani stal tudi sv. Duh.

 

Tako smo pri letošnjih šmarnicah poslušali zanimive zgodbe o nastanku mirnopeške župnije, ki je prafara, pa o njenih ljudeh, ki so skozi stoletja kljub različnim preizkušnjam ohranili krščansko vero vse do današnjih dni. O tem pričujejo tudi številne lepo obnovljene podružnične cerkve  in farna cerkev sv. Kancijana, ki je, še ne dolgo tega, dobila novo notranjo in zunanjo podobo.

Domači župnik, Janez Rihtaršič, ki je go. Berto Golob nagovoril k pisanju šmarnic, se je profesorici zahvalil za njeno prizadevno delo s šopkom rož in z domačim medom, ki se ga je pisateljica še posebej razveselila. Ostali pa smo jo nagradili z glasnim aplavzom.

Po končani sv. maši smo se z gospo profesorico in odlično poznavalko slovenske besede srečali bogoslužni bralci Božje besede.

Gospa Berta Golob nam je spregovorila o nalogi bralca, ki bi jo morali opravljati z vso odgovornostjo in po svojih najboljših močeh.

Bralec posreduje Božjo besedo, Bogu »posoja« svoj glas. Verniki se moramo zavedati, da pri bogoslužju ni nastopanja. Pri branju bi morali biti zbrani in jasni v odnosu do sebe, brez razkazovanja in spakovanja.

Branje Božje besede je velika čast, ki obenem terja veliko ponižnost in spoštovanje do Boga. Lep odnos se kaže tudi v primerni zunanji urejenosti, saj se bralec nahaja v neposredni bližini oltarja, na katerem se daruje Bog.

Bralec naj Božjo besedo oznanja razumljivo (pravilno naglaševanje besed in smiselno podajanje) in razločno (natančna izreka besed). Pomembno je, da branje ni preglasno niti pretiho. Na branje naj se bralec vedno pripravi tako, da večkrat in z razmislekom prebere obe berili in evangelij. Poskuša naj dojeti celoto in sporočilo odlomka, ki ga bo bral pri bogoslužju.

Tako bo najprej sam sprejel Besedo in v srcu začutil njeno sporočilno moč. Šele potem jo bo lahko prepričljivo podaril tudi drugim. Ga. Berta Golob je poudarila, da gre v tem delu bogoslužja za molitev poslušanja Božje besede.

Bralec se naj zaveda, da je liturgični jezik nekako bolj povzdignjen k jezikovnemu nebu. V Svetem pismu je vse zapisano na spoštljiv in dostojanstven način. Tudi bralec Božje besede naj se trudi za lepo in pravilno slovensko besedo, kar se odraža v ljubezni do lastnega naroda in njegovih korenin.

Predvsem pa naj bo Božja beseda za vse nas luč, ki razsvetljuje našo pot, kruh, ki hrani našo dušo, in življenje, ki se nikoli ne konča.

Hvala ge. Berti Golob, ker se je odzvala vabilu in tako obogatila praznovanje 900- letnice naše župnije.

V naši župniji  se že vse leto pripravljamo na 900-letnico župnije. V zadnjem tednu pred velikim dnem pa se na praznovanje pripravljamo še intenzivneje - tudi s pletenjem vencev iz bršljina. Vsaka vas v župniji naj bi spletla 10 oz. 20 metrski venec.

V Šentjuriju smo pletli vence v ponedeljek in torek. Zbralo se je več kot trideset župljanov iz vasi Šentjurij in Čemš, ki smo do poznih večernih ur spletali vence. V ponedeljek so nas s svojim obiskom presenetili pevci Rožmarin, ki so nam zapeli nekaj pesmi. Žan nas je zabaval z igranjem na harmoniko, mi pa smo peli. S svojim obiskom nas je počastil tudi g. župnik.

Pletenje je potekalo v veselem razpoloženju in je bilo obenem druženje vaščanov, ki ga je danes vse manj; pa tudi druženje generacij, saj so sodelovali tako otroci kot starejši. Ponosni smo, da nam je uspelo naplesti  53 metrov.

Ker smo pridno pletli vence, smo si zaslužili zaključek. Pogostili smo se čevapčiči in hrenovkami z žara, ki sta jih spekla Marko in Brane.

Pletenje vencev je  lepa priprava na največji župnijski praznik. V dolge vence župljani spletamo ljubezen do župnijske cerkve in župnije ter župnijskega zavetnika sv. Kancijana.

Dodan krajši videoposnetek koncerta.

V sklopu verskih in kulturnih dogodkov, ki so posvečeni 900 letnici naše župnije, je bil v nedeljo, 20. maja 2012, koncert okteta Oremus.

Ob 15. uri smo najprej prisluhnili petim litanijam Matere Božje. Mogočno in ubrano petje nas je še močneje združilo z Marijo. Naše misli, prošnje, zahvale so tako še bolj goreče romale v Njeno naročje.

Oktet Oremus je bil ustanovljen leta 2006. Člani so duhovniki ljubljanske in novomeške škofije: Martin Zlobko je katehet v zavodu sv. Stanislava, Bogdan Oražem vodi župnijo Polhov Gradec, Marjan Lampret je župnik v Šmartnem pri Litiji, Janez Avsenik je dušni pastir v Kranjski Gori in Ratečah, Marko Čižman bdi nad župnijo Podutik, Andrej Župan je radovljiški župnik in Sebastjan Likar, ki opravlja božjo službo  v Šmartnem pod Šmarno goro. Oktet vodi in v njem prepeva domači župnik Janez Rihtaršič. Leta 2009 so izdali zgoščenko z naslovom Cerkveno leto v pesmi. Pevci vedno nastopajo v talarju. Pravijo, da je obleka zunanje znamenje tega kar so. Talar je del njihovega pričevanja, je njihova službena obleka. Tisti, ki z veseljem živi svoj poklic, jo tudi s ponosom nosi.

Beseda oremus v prevodu pomeni molimo. Oktetovci o svojem poslanstvu pravijo: » S svojim petjem želimo častiti Stvarnika in Odrešenika, Mater Marijo in svetnike…. hkrati pa s petjem želimo tudi peti slavo naši domovini….«

Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.

Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe.  In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.

In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.

V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali  so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.

Na nedeljo Dobrega Pastirja so našo župnijo obiskali duhovniki in sestre, ki izhajajo iz Mirne Peči.

Gospod Andrej Saje izhaja iz Malega Kala. Letos bo obhajal 20-letnico duhovništva. Duhovniško službo je nastopil v Grosupljem, kjer je bil dva leta kaplan, nato pa je bil tri leta tajnik gospoda nadškofa Šušterja in nekaj časa tudi tajnik gospoda nadškofa Rodeta. Zatem je bil na študiju v Rimu, kjer je doktoriral, sedaj pa živi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Je svetnik na cerkvenem sodišču, predavatelj cerkvenega prava na Teološki fakulteti in na Poslovni fakulteti katoliškega inštituta, zadolžen je še za stike z javnostjo in pomaga po župnijah.

Gospod Tone Pust izhaja iz Globodola. Kaplan je bil eno leto, imel pa je veliko duhovnih vaj in še več ljudskih misijonov, misijonar je bil kar na 160 župnijah. Ob njegovi novi maši je bilo 5 duhovnikov iz mirnopeške župnije, zdaj sta žal le še dva. Novi duhovni poklici rastejo iz molitve in iz krvi mučencev duhovnikov.

Sestra Milka  prihaja iz Šturja, pripada pa Kongregaciji šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Njihova dejavnost je poučevanje, kateheza, sestra je v župniji delivka svetega obhajila, obiskuje in deli obhajilo tudi v domu za ostarele, pomaga oslepljenemu župniku pri berilih in evangeliju.

Sestra Marjeta, rodna sestra gospoda Pusta, pripada Družbi usmiljenih sester. Usmiljenke delajo v bolnicah, zdravstvenih domovih, domovih upokojencev in v katehezi. Precej se posvečajo mladini. Sestra je včasih delala v bolnici, sedaj pa veliko obiskuje ostarele v domu, ob petkih podeli 20 do 30 obhajil.

Tudi sestra Irma izhaja iz Globodola, od  1971 leta je pri Marijinih sestrah, ki imajo podobno poslanstvo kot Usmiljenke. Delujejo v bolnicah, v domovih, v Ljubljani imajo otroški vrtec, privatno strežbo bolnikom po njihovih domovih. Žal zadnje čase ni mladih moči. Njihova karizma je služenje potrebnim po Marijinem zgledu.

Z nami je bila v duhu, molitvi in pisni besedi tudi sestra Terezija, karmeličanka iz Sore. Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, njihov poklic je molitev. Duhovni in redovni poklic je čisti Božji dar, nanj pa je treba odgovoriti. Njen duhovni poklic je začel zoreti ob prebiranju knjige Povest duše, ki jo je napisala sv. mala Terezija.

Napisal: Franci Ramovš

V petek, 27.4.2012 je poln avtobus romarjev izpred mirnopeške cerkve krenil na pot h Kraljici miru v Međugorje. Odzvali smo se klicu in se trudili odpreti svoje srce Bogu kot se cvet odpre toplini sonca.

V soboto smo se med premišljevanjem križevega pota povzpeli do velikega, belega križa na Križevcu. Tam smo se v tišini zahvaljevali in prosili. Popoldne smo obiskali skupnost Cenacolo, kjer živijo možje, ki se odvajajo od drog in drugih odvisnosti. Zvečer smo imeli sveto mašo na prostem, češčenje Svetega Rešnjega Telesa in kasneje molitev nad posamezniki.

V nedeljo smo se podali na kraj Marijinega prikazovanja, na Crnico. Molitev rožnega venca in premišljevanje v tišini nas je tudi tokrat okrepilo. Nato smo imeli sveto mašo.

Ko smo se v nedeljo vračali domov, smo pričevali o svojih doživetjih in prejetih milostih. Še enkrat več smo spoznali, kako Bog in Marija delujeta na nas in nas vodita skozi življenje. Hvaležni smo Mariji, ker je naša zagovornica, posrednica med nami in nebeškim Očetom. Priporočajmo se ji, naj nas nauči miru, miline, topline in ljubezni.

Smisel romanja je spreobrnenje, po naši skupni Materi priti do Jezusa, usmeriti naš pogled tukaj in zdaj na Jezusa, pustiti, da nas obsije kakor sonce. Ko je Jezus v naših srcih, smo napolnjeni z mirom in le tako smo pripravljeni in lahko postanemo njegove priče.

Napisala: Darija Kastelic

Vzklikajte Gospodu, vsa zemlja, vedri bodite, vriskajte in prepevajte! Igrajte Gospodu na citre, na citre z glasom pesmi, s trobentami in glasom roga vzklikajte pred kraljem, Gospodom! (Ps 98)

22. aprila 2012 je bila v župnijski cerkvi sv. Kancijana revija cerkvenih pevskih zborov novomeške dekanije. Zapeli so pevci petih zborov, kar je le tretjina vseh aktivno delujočih pevskih sestavov v dekaniji Novo mesto.

Mirnopeška župnija v letošnjem letu obhaja veliki jubilej -  900 letnico  ustanovitve župnije, zato nas je povezovalka programa Blažka Gorenc z besedo popeljala v pretekli in sedanji čas delovanja župnije.

Župnija Mirna Peč je prafara, ker so iz nje nastale nove župnije. Ob ustanovitvi je obsegala vse ozemlje na levem bregu Krke, vključno s Sotesko in Novim mestom. Na mestu sedanje župnijske cerkve sta stali vsaj dve cerkvi. Ostanek gotske cerkve, ki je bila postavljena pred letom 1526, je stari prezbiterij, sedaj kapela. Sedanjo cerkev so začeli graditi  leta 1914, posvečena pa je bila 15. aprila 1917.

Župnijska cerkev je posvečena oglejskim mučencem sv. Kancijanu, Kanciju, Kancianili in Protu, ki so bili zaradi vere v Jezusa Kristusa umorjeni leta 304.

Pod okrilje župnijske cerkve spada še 8 podružničnih cerkva.

1. maja 1997 je bil blagoslovljen samostan, kjer je pod plašč Karmelske Matere Božje povezanih 9 sester. Sadov njihovih molitev smo na poseben način deležni tudi mi, ki živimo v njihovi bližini.

Rdeča nit letošnje revije je bil novomeški skladatelj Hugolin Sattner, saj je te dni minilo 78 let od njegove smrti. Vsak zbor se je predstavil z eno njegovo skladbo, druga pesem  pa je bila po lastnem izboru.

Hugolin Sattner se je rodil  29. novembra 1851 v Novem mestu. Po končani osnovni šoli in gimnaziji je stopil v frančiškanski red.

Že kot gimnazijec se je podučil o glasbeni teoriji in petju, igral je klavir in gosli, pel  v gimnazijskem zboru, sodeloval  pri dijaškem orkestru in  priložnostno orglal. V  8. gimnaziji je že vodil zbor.

Od leta 1874–90 je deloval v frančiškanski cerkvi v Novem mestu kot organist, zborovodja in učitelj glasbe. Od leta 1890 do svoje smrti 20. aprila 1934 je preživel v Ljubljani pri frančiškanih na Tromostovju kot vodja pevskega zbora.

Komponiranja se je lotil šele v 50. letih svojega življenja, ko je zaključil šolanje pri skladatelju Mateju Hubadu.

Najprej nas je pozdravil domači župnik Janez Rihtaršič, sledilo je nekaj misli dekana in častnega kanonika stolnega kapitlja Miroslava Viranta, ki je vzpodbujal vse tiste, predvsem mlajše, ki imajo pevski talent, da se pridružijo cerkvenemu petju.

Prvi je nastopil Frančiškanski komorni zbor pod vodstvom Mateja Burgerja, sledil je Župnijski pevski zbor sv. Janez iz župnije Kamence, ki ga vodi Jernej Fabijan. Kot tretji so zapeli pevci in pevke mešanega pevskega zbora iz župnije Prečna pod vodstvom Tončke Malenšek. Mešani pevski zbor Ignacij Hladnik, ki ga vodi prof. Barbara Lotrič, je poustvarjal predzadnji. Revijo pa so zaključili gostitelji, pevski zbor župnije Mirna Peč, ki ga vodi Janez Rihtaršič.

Strokovno je revijo spremljal br. Marijan Cvitak.

S svojo navzočnostjo nas je razveselil tudi novomeški škof msgr. Andrej Glavan, ki  je v pozdravni besedi pevce  opogumljal za sodelovanje v zborih še naprej.

V zaključku revije so vsi pevci skupaj mogočno zapeli tri pesmi: S. Premrl: Kristus je vstal in Veliko noč praznujmo ter F. Kubik: Raduj se, Kraljica. Združenim zborom je navdušeno dirigiral br. Marijan Cvitak, za orglami pa je mojstrsko igral Matej Burger.

Vsem poslušalcem bodo lepo odpete pesmi v čudovito akustični cerkvi še dolgo odmevale.

Napisala: Sonja Šuštaršič

V ponedeljek, 16. 4. 2012, je bil v naši župnijski cerkvi dan celodnevnega čaščenja. To pomeni, da je bilo Najsvetejše na vidnem mestu izpostavljeno skozi ves dan. Gospod župnik je pripravil poseben razpored, da smo župljani lahko vsako uro prihajali molit iz različnih vasi. Prihajali smo pred Jezusa, ki biva pod podobo kruha, ga molili in slavili. Izročali smo mu svoje življenje; bolečine, težave in skrbi, pa tudi vse radostne trenutke. Okušali smo njegov mir, njegovo tolažbo in bili deležni številnih milosti.

Slovesen zaključek celodnevnega čaščenja se je začel ob 18. 45 s petimi litanijami  in nadaljeval s slovesno sv. mašo.

Bogoslužje je vodil škof Andrej Glavan, somaševali pa so dekanijski duhovniki in duhovniki, mirnopeški rojaki. Sv. maše sta se udeležili tudi dve redovnici.

V duhovnem nagovoru je škof spregovoril o pomenu daritvenega oltarja.

Oltar je središče evharističnega bogoslužja. Na njem se daruje Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na veliki četrtek daroval ob mizi velikonočne večerje in na veliki petek na oltarju križa. Oltar je miza za daritev in velikonočni obed. Pri njem se zbiramo, da se s Kristusovo daritvijo zahvaljujemo Bogu, in prejemamo njegovo telo in kri. Ker je pravi duhovni oltar Kristus, smo tudi mi, kot njegovi udje, duhovni oltarji. Na oltarju svojega srca moremo darovati Bogu daritev svojega življenja.

Po pridigi je škof blagoslovil nov daritveni oltar in vanj vgradil relikvije blaženega Alojzija Grozdeta.

Relikvije so posmrtni ostanki svetnikov ali njihovih osebnih predmetov. Ob relikvijah se verniki obračamo na svetnika za priprošnjo ali tudi za njegovo  čudežno posredovanje.

Grozde se je odlikoval v trdni veri in stanovitni molitvi. Maša z obhajilom je bila žarišče njegove duhovnosti. V svoj zvezek je zapisal naslednje vodilo:« Sveta evharistija je sonce mojega življenja.«

Po litanijah vseh svetnikov je škof s posvetilno molitvijo oltar posvetil Bogu v čast. Oltar je za vedno postal posvečeni žrtvenik Kristusove daritve in kraj zahvale. Sledilo je maziljenje oltarja s sveto karizmo. S tem dejanjem je postal oltar simbol Kristusa- Maziljenca. Škof je na oltarju prižgal kadilo in novo posvečeni oltar pokadil v znamenje, da se bo Kristusova daritev dvigala kakor kadilo pred Božje obličje, z njo pa tudi daritve in molitve vseh vernikov.

Nato so mašni strežniki pripravili oltar za prvo sveto daritev. Evharistična daritev je bila zelo slovesna, k čemur je z ubranim petjem prispeval tudi domači zbor.

Gospod župnik, Janez Rihtaršič, in predstavnika župljanov so se zahvalili gospodu škofu  in duhovnikom za njihov prispevek k obhajanju župnijskega praznika.

Nazadnje je škof vsem prisotnim, ki so opravili sveto spoved in prejeli sveto obhajilo, s posebnim blagoslovom podelil popolni odpustek.

Zaključili smo dan celodnevnega čaščenja Svetega Rešnjega Telesa, ki je bil poln milosti za našo župnijo. Še naprej radi prihajajmo k Jezusu, ki je pod podobo skromnega koščka kruha tako močno prisoten med nami. Pri vsaki sv. maši se daruje kot hrana za našo dušo in telo. Neizmerni in nedoumljivi dar, ki nam daje moč za polno življenje!

Nagovorijo pa naj nas tudi besede s. Marije Horvat, karmeličanke, ki je zapisala:« Jezus ni ostal na zemlji samo v sv. evharistiji, s katero se hranimo enkrat na dan. Jezus je ostal v Božji besedi, še posebej tam, kjer sta namreč dva ali so trije… v medsebojni ljubezni, v bratu. To pa mi daje priložnost, da se tako večkrat hranim z Njim.«

Napisala: Marinka Murgelj

Aleluja! ALELUJA! A L E L U J A!

Slavite Boga! Jezus je vstal. Zasvetila je Luč, ki ne ugasne. Premagan je greh, premagana je smrt. Odprta nam je pot v Življenje. To je največji čudež. Lahko ga razumemo le v moči vere, ki je Božji dar.

Ob 6.uri smo se zbrali ob praznem grobu. V vstajenski procesiji smo Najsvetejše ponesli po Mirni Peči. Sledila je slovesna sveta maša, ki sta jo darovala monsinjor Andrej Saje in domači župnik Janez Rihtaršič. Vsem nam je bila oznanjena vesela novica. Jezus je živ in podaja roko prav vsakemu izmed nas. On nam pomaga, da pridemo iz groba žalosti, obupa, strahov, osamljenosti, greha.

Še včeraj je otrok ob Jezusovem grobu začudeno vprašal starše: „Zakaj nekateri ne marajo Jezusa?“ Morda bi si danes vsi zastavili to vprašanje. Otroku je jasno, da če poznaš Jezusa, ne gre drugače kot da ga imaš rad in mu z vso ljubeznijo slediš. Če ga ne poznaš pa to ni mogoče.

Kristjani smo poklicani, da današnjo veselo novico ponesemo med vse ljudi. Vsi, ki v vstajenje verjamemo - v moči vere in po besedah apostolov in prič - smo poklicani, da smo luč in da prinašamo luč Veselja, Upanja in Ljubezni tudi drugim. Na tej poti, hoji za Jezusom, odločitvi, da ga hočemo posnemati, naj nas opogumljajo žarki velikonočnega jutra.

Napisala: Darja Kastelic

Skrivnost križa! Nemo stojimo pred njo. Kaj nam govori? Le ena razlaga križa je: LJUBEZEN!

Kristus je dopustil, da ga je prijateljstvo s človekom nekaj stalo. On ni dal le drobtinice ljubezni. On se je dal vsega.Na Kalvariji vse govori o ljubezni. Odrešenikove roke so široko razprostrte, kot bi želel s kretnjo ljubezni objeti ves svet. Njegovo srce je odprto, odprto za vse ljudi, odprto zame in zate, draga sestra in brat. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje, to je moje in Tvoje odrešenje, je moj in Tvoj začetek novega življenja. Zajemimo iz teh milosti, ki teko iz prebodenega srca. Jezus želi, da na oltar križa položimo vse svoje življenje, skrbi, bolečine in trpljenje, vse kar srečujemo in doživljamo na vsakodnevni poti življenja. Vse to bo objel s prebodenimi rokami, dvignil kvišku in posvetil. V senci križa se rojeva življenje!

Pojdimo naproti Kristusu, ki je nesel naše grehe na križ, premagal smrt in živi! Z vsem upanjem stopimo na to pot in bodimo drug drugemu v oporo. Molitev doseže vse. Bodimo polni veselja ob tem edinstvenem dogodku Božje ljubezni! Čaka nas Vstali! Tako rad nas ima!

Napisal: Tone Kovačič

Velikonočno vigilijo obhajamo na predvečer praznika Gospodovega vstajenja in je najslovesnejše bogoslužje celega leta.

Začetek vigilije, ki mu pravimo tudi Slavje Luči, smo začeli na cerkvenem dvorišču, ob 19. uri z blagoslovitvijo ognja.

Blagoslovljeno velikonočno svečo sta gospod župnik in mirnopeški rojak, gospod dr. Andrej Saje, skupaj z ministranti prinesla v temno cerkev. Nato je gospod župnik trikrat zapel: »Kristusova luč.« Župljani smo vsakič odgovorili: »Bogu hvala.«

Ministranti so z ognjem z velikonočne sveče prižgali naše svečke. Svetišče je napolnila svetloba, ki jo je  prinesel vstali Kristus. Z velikonočno hvalnico sveči smo zaključili prvi del slovesnega bogoslužja.

Pri Besednem bogoslužju smo iz treh svetopisemskih odlomkov iz Stare zaveze poslušali, kako je Bog od nekdaj reševal svoje ljudstvo in ga pripravljal na odrešenje.

Po zadnjem berilu iz stare zaveze so ministranti s plamenom z velikonočne sveče prižgali oltarne sveče.

Gospod župnik je slovesno zapel »Slavo«. Nato so se oglasili zvonci ob oltarni mizi, na cerkvenem koru so mogočno zaigrale orgle, v zvoniku pa so zadoneli velikonočni zvonovi.

Po berilu iz nove zaveze je župnik, prvič po 40- dnevnem postu,  slovesno zapel mogočno alelujo.

Po velikonočnem evangeliju je sledila pridiga.

Gospod župnik nas je vzpodbudil, naj tudi mi, tako kot žene v evangeliju,  pogledamo na kraj, kamor so položili Jezusa. Grob, v katerega so vstopile presenečene žene, ni bil odprt zato, da je Jezus lahko vstal, temveč zato, da bi vanj lahko vstopil človek. Grob ni bil prazen, v njem je bila Božja beseda, ki je po angelu spregovorila  o Jezusovem vstajenju.

Gospod župnik  nas je povabil, naj v temino sveta ponesemo  velikonočno  sporočilo, da Bog  vedno drži obljubo. Poslal je svojega Sina, ki je s svojim vstajenjem za vedno premagal trpljenje in smrt.

Po duhovnem nagovoru je sledilo Krstno bogoslužje. Po petih litanijah vseh svetnikov, je gospod župnik blagoslovil krstno vodo in nas z njo pokropil. S prižganimi svečami v rokah smo izpovedali krstne obljube in se tako javno odpovedali grehu in vsakršnemu zlu ter izpovedali vero v troedinega Boga.

Po prošnjah za vse potrebe je sledilo evharistično bogoslužje, ob zaključku pa nam je duhovnik podelil slovesni velikonočni blagoslov.

Ko smo zapuščali svetišče, je bilo zunaj temno, a naša srca so bila polna svetlobe velikonočnega jutra. V nas je odmevala vesela aleluja, ker smo pogledali na kraj, kamor so položili Jezusa in slišali Božjo besedo, ki nam je oznanila, da je Gospod res vstal in živi.

Napisala: Marinka Murgelj