Prvo sveto obhajilo
Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.
Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe. In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.
In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.
V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.