Dragi bratje in sestre!

 

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15,58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti.

 

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6,39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

 

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v Pavlovem smislu: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).

 

 Dragi bratje in sestre, prisrčen pozdrav v Gospodu!

 

Postni čas je pred nami in vaši škofje želimo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo poklicani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želimo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, imenovane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel način Božjega delovanja do človeka (preteklo nedeljo), v današnjem odlomku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izkušnje jim naroča: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokončno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje.

 

Nekateri se še spominjate, da je nekoč obstajal krščanski nauk ne le za otroke, ampak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poučevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o katehezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pomeni vedno globlje vstopanje v skrivnost vzajemnega odnosa med Bogom in človekom. In večino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel človek.

 Kateri dan v tednu je najlepši? Upam, da mi boste odgovorili tako, kot mislim sam. Nedelja. Ne zato, ker smo omenjenega dne večinoma prosti, ampak zato, ker je to dan, ki je posvečen Gospodu.

Nedelja, 16. septembra ni bila posvečena le Gospodu, ampak tudi vsem našim bolnim in ostarelim iz naše župnije. To veselo nedeljsko dopoldne smo sodelavci župnijske Karitas, kot tudi ostali župljani delili s tistimi našimi preizkušanimi brati in sestrami, ki zaradi starosti in morda tudi bolezni ne zmorejo več redno obiskovati nedeljske svete maše.

Oni so nam lahko med drugim zgled vere, in oni so lahko tisti, ki nam na vprašanje " Kaj mi pomeni Jezus?", dajo odgovor s svojim zgledom.

Jezus je živ samo, če živi v nas. Tudi v naših preizkušanih bratih in sestrah. V trpljenju najdemo drug drugega. Trpljenje je smisel našega življenja. Jezus se ne odmika od nas, ampak želi, da z njim nosimo križ. S križem, ki nam ga na naša ramena nalaga Gospod, si pripravljamo pot za nebesa.

Pred in med sveto mašo je bila priložnost za prejem zakramenta svete spovedi, med sveto mašo pa tudi priložnost prejema zakramenta bolniškega maziljenja, ki se ga je udeležilo lepo število vernikov.

Ob koncu še zahvala sodelavcem župnijske Karitas Mirna Peč, ki so nas po kocu maše prijazno pogostili, se z nami tudi kaj pogovorili.

Iskren Bog povrni tudi vsem ostalim - četudi neimenovanim. Hvala tudi Stvarniku, preko katerega smo bili deležni Božje milosti in bližine.

Češčenje

Povabljeni, da se ob četrtkih, ki je ustanovni dan evharistije, pridružite molitvi pred Najsvetejšim.
Po češčenju povabljeni na srečanje v župnišce.