Ko dan se rodi ali sonce poslovi, iz naše cerkvice sv. Kancijana mogočni zvon zadoni!

Danes, ob današnji svečanosti prvega svetega obhajila, na sedmo velikonočno nedeljo, ko vso našo cerkev prežarja neskončna radost, se Vam starši prvoobhajencev z globokim spoštovanjem in prisrčnostjo, zahvaljujemo za ves trud in potrpežljivost, ki ste ga vložili v vzgojo prvih korakov srečanja naših malčkov,  s svojim največjim prijateljem Jezusom, ko je prav po tiho potrkal na njihova mlada srca.

Naše družine so danes na velikem razpotju, čeravno vemo, da je družina nenadomestljiva zibelka življenja. Kdo še danes govori mladim o vrednotah ljubezni in zvestobe, o lepoti družinskega življenja. Čeravno se zavedamo , da je družina tista, ki skrbi za polno krščansko življenje, da morejo naši otroci priti do zrele vere, bi bila brez vaše pomoči in vašega neutrudnega razdajanja, molitve in žive vere, ta pot zelo trnjeva in posuta s kamenjem. Naj vam bodo te besede hvaležnosti v nadaljno spodbudo, da Vam bomo tudi v bodoče trdno stali ob strani v vseh vaših prizadevanjih za našo župnijo, saj si tudi mi starši želimo, da bi naši otroci ostali božji prijatelji in zvesti pričevalci vere.

Na priprošnjo farnega zavetnika, svetega Kancijana, sprejmite velikodušno našo pomoč, in v Kristusovi ljubezni in zdravju uživajte, danes in prav vsak dan, blagoslovljeno veliko noč! Prisrčna hvala za mnoge stvari, za katere se včasih zdi, kot da jih ni pa vendar zanje vemo vsi vaši iskreni farani.

Naj Bog in naša mati Marija, majniška kraljica, vse stotero povrneta, Vam pa tudi gospodični Blažki Gorenc, saj je bila prav ona tista, ki je s svojo pesmijo in prisrčnostjo, prve dve leti, vlila Jezusa v mlada srca, naših prvoobhajencev. Tudi njej, iskrena hvala!

Lepo se zahvaljujemo tudi vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je današnja slovesnost tako lepa; vsem molivcem za prvoobhajence in njihove družine, pevcem z ga. Anito Miklič, ministrantom in krasilkam cerkve. Bog povrni vaš trud!

Hvaležni naši skupni mamici Mariji smo se tisti, ki smo se v letošnjem letu družili v okviru svetopisemskih uric, zbrali v Dolenjskem Lurdu, v Šentjerneju. Mariji smo izročili tudi tiste, ki so zaradi bolezni ali kakšnega drugega vzroka ostali doma.

Lepo majsko nedeljsko popoldne smo nadaljevali z ogledom multivizije v kartuziji Pleterje in bližnjega muzeja na prostem. Tu smo si v objemu gozda in bližnjega potočka ogledali nekaj značilnih stavb iz preteklosti, hranili zajčka, pobožali dihurja, lovili kokoši in pozdravili tudi vse ostale živali.

Nato smo se odzvali prijaznemu povabilu družine Matko. Na njihovem vikendu so bili otroci  navdušeni nad skakanjem v napihljivem gradu in niti niso imeli časa okusiti vseh dobrot, ki so nam jih pripravile pridne roke.

Najlepša hvala g. župniku za organizacijo.

Na tem mestu gre zahvala tudi vsem staršem, ki so vztrajali in kljub hitremu tempu življenja vozili otroke na svetopisemske urice. Tudi tu se lahko dobi vzpodbuda, da otrokom večkrat povemo, da jih ima Bog rad in da želi, da smo srečni. Ravno obdobje, od 3. do 6. leta,  je zelo pomembno, da otrok pridobi občutke ljubezni in varnosti, ki jih daje samo Bog. To je za naše otroke  najboljša popotnica v življenje.

V soboto, 28.marca, je v mirnopeški župniji, v tamkajšnjem Župnijskem domu potekalo prvo srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov dolenjske regije, ter župnijske Karitas. " Vzrok za to je bil sicer nenapovedan, pa tudi neviden gost, Tonijev " Abraham".

Res, Toni zna presenetiti. Pa ne le mene, ampak tudi vse ostale. Ni izbral prijateljev le z Dolenjske, ampak je napravil pošten "krog", ki je segal od Ljublane, do Celja, in Sežane.

Prav tako ni pozabil povabiti zvestih sodelavcev župnijske Karitas, in seveda, g. župnika, Janeza Rihtaršiča.

Tako kot vsako naše srečanje, smo tudi to pričeli s preprosto molitvijo: s križem, Očenašem in Zdravamarijo.

Sledil je uradni del srečanja, ob katerem smo spoznali, kaj Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov sploh je. Poslanstvo Bratstva je predvsem v tem, da se trudimo vključiti prizadete v družbo, pomagati slehernemu bratu in sestri iz osamelosti, spodbujati k odgovornosti sebe in bližnjega. Smo odprti za vse prizadete v poškodbah, ne glede na starost, po načelu: vsi dajemo, vsi prejemamo. Velik pomen dajemo tudi duhovnemu življenju, saj nas k temu spodbujajo Jezusove besede: " Vstani in hodi". Kaj to pomeni? Kljub bolezni, ali pa prav zaradi nje, vsak dan svojemu življenju dajati smisel.

Ob video projekciji, ki je sledila, smo "prehodili" 40 let Bratstva v Sloveniji,in 70 let Mednarodnega bratstva, ki po svetu zajema več kot 50 držav. Uradni del srečanja smo sklenili z orisom Mednarodnega kongresa, ki je lanskega julija potekal v Celju.

Potem pa je sledilo...presenečenje. Najprej so nas pogostile sodelavke župnijske Karitas z dobrotami, ki so jih pripravile njihove spretne roke, sledil pa je trenutek, ki nam je vzel dih. Naenkrat smo na mizi zagledali torto, in ob njej " Abrahama" - našega Tonija. Toni ne bi bil Toni, če bi praznoval kar "sam". Seveda smo bili mi z njim, a on na nikogar ne pozabi. Ko je bilo treba zarezati v torto, je k sebi na presenečenje vseh nas povabil še našo Tino.

Da vse to ni potekalo brez domačih viž, je za to poskrbel Zlatko, s svojo harmoniko, kot tudi za lepo zapete pesmi pri maši.

Slavljenec je tako, kot se spodobi, s seboj odnesel nekaj skromnih daril, ki smo mu jih prisotni podarili. V imenu Bratstva je to storila Katja Miklič, s strani župnijske Karitas pa tajnica Štefka Žagar.

Ob zaključku srečanja, smo se v farni cerkvi udeležili še večerne svete maše, ki jo je vodil duhovni asistent Borut Pohar.

Toni, naj bodo zlati žarki v Tvojih očeh vse dni Tvojega življenja. Hvala Ti tudi za to, da smo lahko skupaj s članicami župnijske Karitas, g. župnikom, začutili neskončno ljubezen do soljudi, osamljenih, trpečih, pa tudi do Boga.

Bog Vam povrni!

Na tretjo postno nedeljo smo imeli križev pot na podružnici na Malem vrhu. Kljub vetrovnem dnevu se je zbralo lepo število ljudi. Po zamisli našega gospoda župnika naj bi ta križev pot namenili za naše družine. Premišljevanje križevega pota smo vodili starejša in mlajša zakonska skupina. Gospod župnik je vodil, možje so nosili križ, žene smo ob vsaki postaji prebrale Jezusovo trpljenje in najmlajši so nosili sveče.

Na tem križevem potu nas Jezus vabi, da vsak dan vzamemo na svoje rame svoj križ, le tako se zbližamo z njim. Križ tako postane vir veselja, zmage in svetlobe. Če trpljenje sprejmeš, tako najdeš Jezusa, ta pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Tako ni trpljenje več nesmisel, osamljenost, izguba ampak veselje in smisel za življenje.

Naj zakjučim z molitvijo svetega Janeza Marije Vianeja:

»LJUBIM TE GOSPOD IN PROSIM TE LE ZA ENO MILOST, DA BI TE VEČNO LJUBIL.

MOJ BOG, ČE MOJ JEZIK NE MORE VSAK TRENUTEK GOVORITI, DA TE LJUBI, HOČEM,

DA BI MOJE SRCE TO PONAVLJALO OB VSAKEM MOJEM DIHU.«


Prižnica je poseben del cerkve, kjer je v preteklosti duhovnik vernikom redno podajal pridigo, edini del svete maše v slovenskem jeziku.

Nastala je z gradnjo večjih cerkva, kot rešitev na problem duhovnikove slišnosti, v času ko še niso poznali sodobnega ozvočenja. Zato so na levi strani glavne cerkvene ladje začeli graditi prižnice v obliki balkona, pritrjene na steno ali nosilni steber. Tudi nadstrešek nad njo je služil boljši slišnosti, saj odbija duhovnikov glas v smeri proti vernikom.

Po drugem vatikanskem koncilu je prišlo do večjih sprememb; duhovnik se je med maševanjem od tabernaklja obrnil proti vernikom in celotna maša, ne samo pridiga, je bila v slovenskem jeziku.

Novejše cerkve nimajo več prižnic, starejše pa  jih ohranjajo; največkrat zaradi umetniške vrednosti.

V Mirni Peči, je na drugo postno nedeljo, 1.3.2015, lepo obnovljena prižnica spet služila svojemu prvotnemu namenu. Glas evangelija in pridige je prišel do ušes vseh vernikov v cerkvi, verjamemo da tudi do njihovih src.

Bralci beril

Krščanstvo danes

Krščanstvo danes

150 let Friderika Ireneja Barage

Priprave na krst

Češčenje

Povabljeni, da se ob četrtkih, ki je ustanovni dan evharistije, pridružite molitvi pred Najsvetejšim.
Po češčenju povabljeni na srečanje v župnišce.