Na nedeljo Povišanje Sv.Križa je bilo organizirano srečanje starostnikov in bolnikov, za katere je daroval sveto mašo upokojeni zlatomašnik msgr. Franc Dular. Besede vstopnega speva pri maši dajejo ton današnjemu prazniku, hkrati vabilo da se potom življenja z upanjem ozremo na križ, v katerem bomo prepoznali da v trpljenju nismo sami. Na križu je Jezus Odrešenik.

V nagovoru je nas msgr. Dular F. nagovoril z eno od svojih pričevanj o nekemu možu ki je bil nekoč vojaški poglavar in je doma sam s trdo in kruto roko skrbel za svojo mater, do katere pa ni smel nihče pristopiti. Vero v Boga ni sprejemal in po materini smrti tudi sam kmalu hudo zboli in ko se mu je iztekalo življenje se ta spreobrne in sprejme Jezusa, In tako prejme milost spravo z Bogom, potom molitve njegove matere, ki je zagotovo molila dan in noč.

Zakaj Bog dopušča toliko trpljenja, je vprašanje vsakega človeka. Je križ ki nas spreminja in nas tako odpira za Boga.

Med mašo so lahko prejeli bolniško maziljenje, ki je za telesno, duševno ali tudi duhovno ozdravljenje. V katekizmu najdemo več odgovorov na temo o bolniškem maziljenju, na eno od teh se glasi:

Katere učinke ima ta zakrament?

Podeljuje posebno milost, ki bolnika v njegov blagor in v blagor Cerkve še globlje zedinja s Kristusovim trpljenjem. Podari mu tolažbo, mir in pogum in tudi odpuščanje grehov, če se bolnik ni mogel spovedati. Ta zakrament podeli včasih, če Bog hoče, tudi vrnitev telesnega zdravja. V vsakem primeru to maziljenje pripravlja bolnika na prehod v Očetovo hišo. (KKC 1520-1523, 1532).

In po maši so se še nekaj časa zadržali v prijetnem klepetu z starimi znanci, ki so se po dolgem času zopet srečali. Pridne žene pa so poskrbele za čudovita peciva in skrbno pripravljene prigrizke. Moške roke pa so poskrbele za zdravo kupico.


Po nedeljskem kosilu smo se pari obeh mirnopeških zakonskih skupin, naši otroci in gospod župnik odpeljali v Belo Krajino.

Povzpeli smo se na 375 metrov visoko Sodevsko steno, od koder smo opazovali okljuk Kolpe. V Starem trgu ob Kolpi nas je sprejel gospod Jože Pavlakovič, ki vodi terapevtsko skupnost Tau. Povabil nas je v cerkev in nam pripovedoval o njeni zgodovini. Ogledali smo si mizarsko delavnico. V kapeli skupnosti Tau nam je pričeval nekdanji odvisnik. Po dveh bivanjih v skupnosti se je odločil, da bo ostal tam in pomagal s svojimi izkušnjami. Poudaril je, kako pomembna je vzgoja za iskrenost in odgovornost. Postregli so nam s pecivom, čajem in kavo. Mirnopeški moški so ob slovesu zapeli na dvorišču. Na poti domov smo se ustavili v Podturnu, v gostišču Štravs.

Tako smo zakorakali v novo šolsko leto z romanjem in priprošnjo k svetemu Jožefu, zavetniku družine.

Tudi letos smo poromali k Mariji v Međugorje.Romanje pa se je začelo že doma s samo pripravo na odhod. Poromali smo kot ena družina, ki je nas vodila celo v preizkušenost, kjer smo pokazali svojo potrpežljivost, vztrajnost kot na drugi strani zaupanje, odločnost in tudi ponižnost. Kar lepo število romarjev se je podalo prvič na to pot romanja.Spremljalo nas je tudi nestanovitno vreme, a milost nam je bila dana v urah romanja na Križevac kot tudi na Crnico. A kljub slabemu vremenu in množici ljudi, nas je spremljal v srcu čudoviti mir,sproščenost ter budno oko enden za drugega. Doživeti so trenutki pred izpostavljenim najsvetejšim, tej množični tišini in le glasnim čebljanjem ptic. 

Tega se ne da opisati, ker to moraš sam doživeti. 

Marijina bližina nas je krepila s tolažbo in vlivanja novega upanja.Kliče nas k zaupanju v njeno varstvo, v poslušnost njenih sporočil. Hoditi z Marijo po Jezusovi poti, je pot ,ki jo je Marija že prehodila , zato pozna vsako oviro in prepad, vsak ovinek in strmino. 

Marija je MOJA in TVOJA Mati. 

Vračanje domol nas je pot vodila po vzdolžu Jadranske obale ,kjer smo se ustavili v Vrbcu pri Makarski- Makarski Lurd, V votlino, ki je podobna lurški so leta 1908 postavili oltar in kip Lurške Marije. Zapeli Lavretanske litanije in si ogledali Bližnjo cerkev, ter okolico. 

Rahla utrujenost je nas je zazibala v spanec in nas začela prebujati z lepimi pričevnji in ob petju Marijinih pesmi odpiralo srce v veselje. Čeprav je že kar veliko časa minilo od romanja, so spomini še vedno tako bistri in v srcu zapisani, kot bi bilo to včeraj. Marijina bližina je z nami, včeraj, danes in jutri ...

V četrtek, 3. aprila, smo se po večerni maši z velikim zanimanjem odpravili proti župnišču, saj nas je obiskala s. Marija Sreš, ki je 40 let svojega življenja delovala med najrevnejšimi indijskimi ženami.

Najprej smo si ogledali film o njenem delu, ki je bil posnet ob njeni 70 letnici. Težko je preklopiti v nam popolnoma tuje okolje, s pomočjo prikazanega smo se temu poskušali približati.

Marija Sreš je Prekmurka, doma iz Beltinec. Kot sestra iz reda misijonark Jezusa Kristusa, ki je nastal v povezavi z jezuitskim redom, se je leta 1971 odpravila med najrevnejše prebivalce – animistične staroselce v južno indijsko zvezno državo Gudžarat. V Indiji je kastni sistem še vedno močno prisoten. Staroselci veljajo za družbene izobčence, pripadnike najnižjih kast, nevredne stika z višjimi kastami, ki morajo trpeti na tem svetu. Preko reinkarnacije se rojevajo v višje kaste in tako počasi napredujejo po družbeni lestvici. S tem se opravičuje družbeno krivičnost.

V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo kot misijonar zelo težko vstopiti v Indijo, saj so indijske oblasti zaradi slabih izkušenj z Angleži po letu 1947 prepovedale vstop tujim krščanskim misijonarjem. Prijateljstvo med Titom in Nehrujem je s. Mariji kot jugoslovanski državljanki odprlo vrata za vstop v Indijo. Od oblasti je dobila pogoj, da mora končati študij gudžaratskega jezika in primerjalne književnosti. Diplomirala je leta 1976.

V svojem 40 letnem poslanstvu je Marija Sreš skupaj s sosestrami in v sodelovanju z domačini veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja staroselk v močni patriarhalni družbi zaničevanja in zapostavljanja, saj jih je opismenjevala, učila veščin in poklicev ter pogumno posegala v njihovo tradicijo. Za Kristusa je pričevala tako, da je bivala med najbolj ubogimi, z njimi živela preprosto življenje ter se naučila njihovega jezika in kulture. Staroselce je sprejemala z globokim spoštovanjem, v duhu drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Kasneje je pričela razvijati še svoj pisateljski talent. Napisala je kar lepo število knjig v gudžaratskem jeziku. Rdeča nit njenih zgodb je življenje revnih podeželskih žensk na jugu Indije, ki je polno izkoriščanja, neenakopravnosti, krivic in prizadevanja za boljše življenje. Za svojo prvo knjigo Tam kjer kesude cveto je dobila državno nagrado za književnost in to kot prva neindijska ženska in kristjanka. Tudi njena druga knjiga Pogovori s Kavito je dobila nagrado književne akademije Gudžerat. V slovenščino so prevedene še Ženska ženski, Doma sem, kjer je moje srce in Najprej je bila ženska.

Pred tremi leti se je zaradi političnih razmer, ki niso več dovoljevale tujim misijonarjem delo v Indiji, vrnila domov v Slovenijo. Pogreša predvsem dobre strani tamkajšnjih ljudi kot so prijaznost, toplina, gostoljubje, družabnost. Z ženami v Indiji je ohranila tesne prijateljske stike, letos jih je tudi že obiskala.

Kljub letom ostaja vitalna, bistrega duha in ustvarjalna.

Večer je povezovala Mateja Subotičanec.

Ob koncu srečanja nam je s. Marija pokazala nekaj prečudovitih ročnih del staroselk. Že samo otip izdelka priča, da se v ozadju skrivajo ure in ure pridnega in ustvarjalnega dela.

S. Mariji Sreš smo hvaležni, da nam je povedala svojo življenjsko zgodbo. Kot je dejala med pogovorom, je v teh 40 letih bivanja v Indiji predvsem pridobila sama. In to smo začutili tudi poslušalci: njeno širino, odprtost, zmožnost dvigniti se nad situacijo, predvsem pa njeno močno intuicijo, kako se znati toplo približati in nagovoriti vsakega človeka.

Osebno menim, da je Marija Sreš še ena velika Slovenka, ki je po krivici potisnjena ob rob tudi s strani Cerkve.

Slovenska družba je po osamosvojitvi, ta je verjetno to samo pospešila, ne pa povzročila, prešla v tisto fazo svojega razvoja, ko izginja njena temeljna zgodovinska naravnanost v kateri je, vsaj v prevladujoči zavesti večine državljanov, praktično vse slonelo na kmetu, v katerem so mnogi videli steber naroda in države. Slovenski kmet, ki ga ne smemo zamenjavati s prebivalcem podeželja, predstavlja le še 3, 7% prebivalstva in ustvari le še 1,2% BDP. Politično in gospodarsko pomeni najmanj v dosedanji zgodovini. Poglavitno moč črpa iz skrbi za ohranitev kulturne krajine. To ima široke posledice, od števila duhovniških poklicev, preko gospodarske do moralne krize v kateri se nahajamo. Smo narod in državljani v iskanju samega sebe. Vemo kaj nočemo biti, ne vemo kaj. Ko bomo to odkrili, bomo našli tudi pot. Tako, kot so jo drugi narodi. Potrebna je volja vsakega posebej in vseh dobro mislečih. Voditeljev, ki bi nam jo kazali, se moramo zaradi težkih zgodovinskih izkušenj bati.

Slovensko družbo razjeda razočaranje in strah na meji obupa pred prihodnostjo. Zato v zgodovini ni nikakršne osnove. Vse ker imamo, smo ustvarili sami. Nikomur nismo kot narod nič dolžni, nikomur nismo povzročili krivice. Tudi državne dolgove bomo, kot že tolikokrat v zgodovini, odplačali. Naša največja ovira k napredku sta samozaničevanje in samoponiževanje. Vse kar je naše, naj bi bilo slabo, tuje dobro. Poglejmo svoje hiše, hleve, polja, vinograde… Spomnimo se, kako smo živeli pred nekaj desetletji, kaj smo jedli, kaj pili in primerjajmo z današnjim. Kot noč in dan! Spomnimo se naših blatnih, sivih, zanemarjenih vasi. Danes mnoge delujejo kot pravljična naselja. Izžarevajo naše preteklo delo in trpljenje, skrb za boljši danes in lepši jutri! Zakaj nočemo tega videti? Zakaj se nočemo tega veseliti in uživati? Pozabili smo na naše delo, nasedli lažni propagandi, da nam je bilo vse podeljeno v časih »socializma s človeškim obrazom«, ki ni nikoli obstajal. Kot ni bilo lesenega železa! V veliki meri smo prav zaradi njega tam, kjer smo. Njegova največja posledica je neskončna bančna luknja. Preje je bilo takih, ki so trdili, da je tvoje »naše«, bistveno manj. Sedaj se je njihovo število zaradi slabih zgledov iz preteklosti pomnožilo. Red moramo začeti ustvarjati vsak pri sebi, ne drugih! Vsak bo za sebe dajal odgovor, za druge le, če jim bo držal vrečo pri kraji!

Slovenija ni bila nikoli bogata dežela. Tudi Švica ne, ki nam je bila ob osamosvojitvi vzor. Švica je Švica postala zaradi dela, ne kraje! Pameti in predvsem pridnosti. S takimi, ki so delovni in zanesljivi rad vsak sodeluje. Slovenci smo res nekoliko čudni. Tako prisegamo na svojo kmečko pamet, kmečko poreklo, kmečko poštenost, samozavest in neodvisnost, sedaj pa bi radi samo čakali, da nam pade z neba, da pomaga država. To ni naša kmečka tradicija. Nekateri vidijo v državi samo skrbnico revežev in pomoči potrebnih, ne pa skupno ustanovo, ki nam pomaga takrat ko sami kot posamezniki ne zmoremo.

Slovenci imamo za seboj zelo kruto in težko zgodovino. Vključno z zadnjo svetovno vojno in tedni po njej, ko ni bili nikoli v tako kratkem času pobitih toliko Slovencev. In to od slovenske roke po boljševiških, neslovenskih zgledih. Pravzaprav nismo nikoli tako udobno živeli kot sedaj. Mi pa mislimo, da še nikoli ni bilo tako hudo. Naša zemlja je, kot je pred okroglo 200 leti zapisal Valentin Vodnik, zdrava. Mi smo njena težava. Ker ne spoštujemo lastne preteklosti in sami sebe. Slovenci nismo bili nikoli narod bogatašev, pa tudi beračev ne. Slovenska zgodovina je zgodovina preudarnega in odgovornega dela. Ne špekulacije s kapitalom, še manj neskončno iskanje subvencij in raznih oblik pomoči. Delo odpira varno in gotovo prihodnost. Tudi osebno in državno neodvisnost. Da o pravi svobodi in resnični osebni sreči niti ne govorimo.

150 let Friderika Ireneja Barage

Priprave na krst

Češčenje

Povabljeni, da se ob četrtkih, ki je ustanovni dan evharistije, pridružite molitvi pred Najsvetejšim.
Po češčenju povabljeni na srečanje v župnišce.