Sto je število, ki se nam zdi polno. Doživeti to častitljivo starost pomeni prestopiti mejo. Župnijska cerkev v Mirni Peči je 15. aprila 2017 doživela 100 let od njene posvetitve. To dejanje ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča je zgradbo postavljeno v vihri svetovne vojne naredilo za svet prostor, za milosti poln kraj. Bog si je izbral to svetišče za posebno mesto, kjer ga je vedno lahko najti, se z njim srečati in prestopiti mejo zemeljskega. To je mesto, kjer se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. Naši predniki so v stiskah vojnih let in tudi v miru želeli prestopiti iz vsakdanjih stisk in nemoči k Njemu, ki je trdna pečina, k Njemu, ki daje mir Mirni Peči.

Apostol Peter nas spominja, da smo mi živi kamni svetišča, postavljeni na pričevanje naših prednikov. Vabi nas naj se damo vzidati v duhovno zgradbo, v Cerkev, ki ima konkreten obraz v naši župnijski skupnosti (prim. 1 Pt 2,4-9). 100-letnica posvetitve naše župnijske cerkve je vabilo vsakemu župljanu, da se posveti, da svoje srce približa Bogu. Tako bo vsakdo izmed nas postal Božje svetišče, nosilec Boga v svet.

Praznovanje župnijskega žegnanja, na nedeljo po godu župnijskih zavetnikov sv. Kancijana, Kancija, Kancianile in Prota, 4. junija, je bilo zunanje obhajanje 100-letnice posvetitve, ki je bila že na veliko soboto. To je bil dan hvaležnosti: Bogu in našim prednikom. Z ureditvijo trga ob cerkvi smo pokazali vredne svojih dedov, ki so v veliko težjih razmerah zgradili in vzdrževali cerkev. S tem smo sprejeli tudi poslanstvo, da v ta prostor vdihnemo življenje. Lepota trga nam mora biti spodbuda za lepoto naših odnosov, srečevanj na tem prostoru.

To nedeljo je bilo gotovo veliko lepih srečanj. Ob pesmi zvonov so g. škofa Andreja Glavana konjeniki pripeljali do župnijske cerkve. Tu je že od devete ure kot priprava na sveto bogoslužje potekala molitev pred Najsvetejšim. Pred sveto mašo so žene, ki so se čez leto zbirale ob ročnih delih, na oltarje pogrnile prtove, ki so jih izvezle za to priložnost. Resnični okras oltarjev to nedeljo je bilo vse, kar je župnijska skupnost v letu priprave na ta dan storila.

Ob začetku bogoslužja je g. škof dvanajstim župljanom izročil oljenko prižgano ob velikonočni sveči. Ti so jih odnesli na mesta, kjer je bila ob posvečenju župnijska cerkve maziljena s sveto krizmo. Pri darovanju je Hetelov oče, ki je bil ministrant v času župnikovanja g. Antona Zoreta, prinesel na oltar kelih. Ta je bil župniku Zoretu podarjen ob 30-letnici njegovega pastirovanja v Mirni Peči. Simbolično pomeni vsa prizadevanja za novo cerkev, ne le župnikovo, ampak vseh župljanov, ki smo se jih tako spomnili v molitvi. Krstna knjiga, v katero je vpisanih skoraj 8000 tistih, ki so bili krščeni v tej cerkvi, je znamenje sorodstvene vezi, vezi vere, ki nas povezuje v župnijsko skupnost. Delček razbitega oltarja nas je spomnil na razdejanje, ki ga je vojna pustila na cerkvi ob napadu na Mirno Peč. Pomeni pa tudi vse razbite družine in ranjene družine zaradi pobitih mož in sinov. V škofove roke je da okrušek oltarja položila ga. Tilka Kolenc, ki je izgubila 4 brate. Ga. Tončka Savšek je v imenu 47 župljanov, ki so v tem letu vsak dan zmolili rožni venec za našo župnijsko skupnost položila na oltar jagode rožnega venca. Bogoslužje so z mogočnim in ubranim petjem povzdignili pevci vseh zborov in instrumentalisti. Kakor vsako nedeljo so svoj delež dodali bralci in ministrantje. K goreči molitvi je pripomogla tudi veličastna okrasitev cerkve z venci, ki so jih pletli po vaseh in žlahtnost vrtnic.

Ob koncu svete maše smo se zbrali ob Marijinem kipu in skupaj z njim blagoslovili tudi novo urejeni trg.

Nekdaj je veljal rek: Kjer je maša tam je tudi kaša. Zato je bilo poskrbljeno, da nihče ni bil lačen. Odličen golaž in vol je bil zalit z izbranim vinom, ki ga je postreglo Društvo vinogradnikov. Kakor kruh in pecivo so tudi vino za praznovanje prispevali dobri župljani. Pred litanijami so nas ob pesmi Čebelic in Rožmarina nagovorili povabljeni gostje. Veselemu razpoloženju so dodali glas harmonikaši. Ga. Frančiška Hren, ki že 60 leti služi kot gospodinja, je od papeža Frančiška prejela posebno priznanje.

Popoldansko druženje so popestrili gasilci s prikazom svojih spretnosti, poskrbeli pa  so tudi za postavitev klopi. Otroke je zabaval čarodej, nekateri so se popeljali s kočijo in zajahali konja. Mirno roko in oster pogled so ocenjevali lovci ob streljanju z zračno puško. Podeželska mladina je s kmečkimi igrami nasmejala tako tekmovalce kakor gledalce.

Vsi, ki smo bili v nedeljo vključeni v praznovanje, smo pisali zgodovino. Pomemben dan, prav kakor tisti pred 100 leti, ko je bila župnijska cerkev posvečena. Veličasten mlaj, ki so ga postavili Globodolci, nas bo še nekaj časa spominjal na nedeljsko dogajanje. V nas pa naj nikoli ne zbledi zavest, da pripadamo eni družini in da imamo skupen dom – župnijsko cekev.

Z duhovniki okteta Oremus, ki so nam pripravili lep in duhovno bogat koncert, smo vstopili v praznovanje 100-letnice posvetitve nove župnijske cerkve v Mirni Peči. Blagoglasno petje je povezovala Nika Strajnar, nas popeljala stoletje nazaj in nam predstavila zgodovino in vlogo župnijske cerkve v vseh teh letih. Med koncertom so se pod oboki 100-letne cerkve razlivali mogočni glasovi orgel, na katerih se je izkazal mladi organist Primož. Z navzočnostjo in molitvijo, kar tudi je prepevanje okteta Oremus, smo sklenili nedeljsko popoldne in bili povabljeni na višek praznovanja, ki bo na binkoštno nedeljo 4. junija.

V včerajšnjem večeru smo se zakonci župnije zbrali ob pogovoru z zakoncema Metko in Miranom Brozovič. Predstavila sta svoj zakon, preizkušnje skozi katere sta šla in preko katerih sta spoznala da je Gospod z njima in njuno družino.

»Od kod meni to, da pride k meni toliko Mirnopečanov!«
Tako je g. Viktor Kastelic z veseljem, kakor Elizabeta ob Marijo, v nedeljo, 15. januarja, sprejel obisk mirnopeških župljanov. V stopiški župnijski cerkvi, kjer je pred 50. leti pel novo mašo, je najprej vodil litanije in podelil blagoslov. Druženje smo nadaljevali v župnišču. V prijetnem kramljanju je odkrival prigode župnikovanja v Mirni Peči. V hvaležnosti za lepo nedeljsko popoldne, ki smo ga prebili skupaj, se ga radi spomnimo v molitvi.

Naj mu dobri Bog okrepi in ohrani zdravje.

Pozornost, prijazna obzirnost do drugih je začetek svetosti.
sv. Mati Terezija 

Tudi na začetku letošnjega septembra smo g. župnik in sodelavci župnijske Karitas še posebej lepo povabili vse starejše, onemogle in bolne iz naše župnije k skupnemu obhajanju sv. maše v nedeljo, 11. 9. 2016, ob 9. 30.

Veliko število naših sester in bratov, ki se zaradi starosti ali bolezenskih težav ne morejo pogosto udeleževati bogoslužja, se je zbralo v župnijski cerkvi sv. Kancijana.

Sodelovali so tudi z branjem božje besede, mašnih prošenj in uvodom v molitev Oče naš.

Za prejem zakramenta sv. spovedi sta bila na razpolago dva duhovnika iz drugih župnij. G. župnik je v homiliji starejše primerjal s cerkveno zgradbo. Poudaril je, da predstavljajo njene temelje, za vse mlajše pa tudi enega od pomembnih temeljev, na katerem gradijo življenje po veri. S svojim zgledom, s svojo življenjsko modrostjo in z duhovnim bogastvom so lahko dragocena pomoč mlajši generaciji.

Nato je g. župnik povabil starejše, bolne in vse, ki so v telesni ali duhovni stiski, k prejemu zakramenta sv. maziljenja. Veliko število vernikov je pristopilo in mir ter veselje, ki sta se odražala na njihovih obrazih, je bil zgovoren dokaz, da so se srečali z Božjo pomočjo.

Sv. mašo smo zaključili z Marijino pesmijo in se tudi Njej priporočili v varstvo.

Zaradi gradbenih del na cerkvenem dvorišču, je odpadla običajna pogostitev, vsi prisotni pa so lahko prisluhnili kratki in zanimivi predstavitvi arheologov o zgodovini mirnopeške cerkvene stavbe in o izkopavanjih v njeni neposredni okolici.

Župnijski sodelavci Karitas se zahvaljujemo vsem domačim in sorodnikom, ki ste omogočili ostarelim in bolnim svojcem, da so se lahko udeležili nedeljskega bogoslužja.

 

V soboto, pred župnijskim žegnanjem, 5. junija 2016, smo Mirnopečani že tradicionalno poromali na Zaplaz in se izročili priprošnji Matere Božje in bl. Alojzija Grozdeta. Nekaj nas je pot prehodilo peš. Z ostalimi župljani (okoli 200 nas je bilo) smo v svetišče vstopili skozi sveta vrata. Za družine prvoobhajancev je bilo to zahvalno romanje za dar svetega obhajila. Ob koncu maše so prvoobhajanci položili svojo roko na oltar v katerem počivajo relikvije bl. Alojzija Grozdeta. Tako smo sprejeli sporočilo tega svetega kraja: tukaj je on – Alojzij Grozde, ki je dovolil, da ga Jezus v svetem obhajilu popolnoma prevzame in mu da novo življenje. Ob njegovem zgledu in priprošnji lahko tudi jaz tako pristopam k svetemu obhajilu.

Na cvetno nedeljo popoldne smo se v lepem številu zbrali na župnijskem pokopališču.

Gospod župnik je najprej blagoslovil novi del pokopališča. Nadaljevali smo s križevim potom, ki se je odvijal po isti poti kot spremljamo pokojne k zadnjemu počitku.

Pri križevem potu so lepo in zavzeto sodelovali letošnji prvoobhajanci in njihovi starši.

Ko na klancu tam kmetujem
ob delu svojem premišljujem
o težavah, ki se vrste
ob katerih pa Karitas še kako pomemben je.
Pa se vprašam, kdo pa Karitas sploh je?
Razmišljam in spoznavam, da to dobri so ljudje,
ki za težave drugih mar jim je.
Pomislim kaj da oni vse počno,
da tem ljudem lahko koristijo,
tem ljudem ki so na dnu
z občutkom da živijo kot v peklu.
Se sočutno z njim pogovore,
pogum in upanje jim zažele,
po možnosti pa še materialno oskrbe.
Dostikrat izkaže se,
da osamljenost glavna težava je.
Tem ljudem pomaga že
topel stisk prijateljske roke.
Karitasovci redno se sestajajo,
se med seboj pogovarjajo
o težavah ki nastajajo
in temu primerno ukrepajo.
Včasih pa izkaže se,
da kakšna stiska le zaigrana je.
Te ljudi se posvari,
da lepo od njih to ni
in da lahko le srečni so,
da najhujšega ne občutijo.
Za zaključek pa pozivam vas
postanite delček Karitas!