V četrtek, 17.10.2013, nas je s svojim obiskom razveselila in se nas s svojim pričevanjem globoko dotaknila s. Slavka Cekuta.

Srečanje smo začeli s sv. mašo, nadaljevali z molitvijo rožnega venca pred Najsvetejšim, kjer je Gospod slišal tudi glasno izgovorjeno desetko v albanskem jeziku. Nato smo se preselili v župnišče, kjer smo prisluhnili in skušali razumeti, kako poteka življenje v tej bližnji, a zdi se zelo oddaljeni Evropski državi.

S.Slavka je šolska sestra de Notre Dame in misijonarka, ki zadnjih deset let deluje v Albaniji, v vasi Oret Fatlume - trenutek sreče, pri mestu Elbasan. Skupaj s sosestro iz Nemčije skrbita za 52 otrok in jim dajeta toplino, občutek sprejetosti in ljubezen. To troje otroci brez staršev najbolj žejno potrebujejo. Vzgajata jih za odgovornost in učita za življenje. Za temi otroci so težke zgodbe, mnogi so živeli na cesti, bili zlorabljeni ali jim je bilo kakorkoli drugače ukradeno otroštvo. Sestri si prizadevata za celostno vzgojo otrok, mladih in zaposlenih domačinov. V vasi imajo tudi vrtec, ki ga obiskuje 100 otrok iz okoliških revnih družin. Sestri koordinirata tudi delo v ljudski kuhinji v mestu Laču, domu za fante in domu za dekleta z izobraževalnim centrom.

Z njo sta prišli tudi dve dekleti, ki sta nam z glasbo in plesom približali tamkajšnjo kulturo.

Albanija je za s.Slavko sveta zemlja. Zaveda se, da so mnogi kristjani dali življenje za Gospoda. Zato se veseli, da lahko tu oznanja Božjo ljubezen.

S. Slavka je povedala, da dan začne in konča z molitvijo. Takrat je sama z Gospodom. Med njenim pričevanjem pa smo lahko zaslutili, da je celo njeno življenje molitev.

Toda ne prosim samo za te, ampak tudi te za tiste, ki bodo po njihovi besedi verovali vame: da bi bili vsi eno, kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bi bili tudi oni v naju, da bo svet veroval, da si me ti poslal. In jaz sem jim dal veličastvo, ki si ga dal meni, da bi bili eno, kakor sva midva eno: jaz v njih in ti v meni, da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si me ti poslal in da si jih ljubil, kakor si ljubil mene.

Jn 17,20-23

Leto 2007 je bilo leto Svetega pisma. Takrat se je v Sloveniji zgodil tudi prvi svetopisemski maraton. 

To je izmenično, nepretrgano branje Svetega pisma, ki traja teden dni, 24 ur na dan. Tudi letos poteka v cerkvi sv.Jožefa, v Ljubljani. Posebnost tega je, da se okoli Svetega pisma, ki je naš temelj, zbirajo različne krščanske skupine. Ob skupnem branju in osredotočenju na Živo Besedo se pozabi na razlike in se poveže v eno. Tako se izpolnjuje Jezusova molitev, ki pravi, da bi bili vsi eno.

Beseda maraton se uporabi zato, ker se nepretrgoma vztraja v molitvi branja in premišljevanja Svetega pisma. Mini svetopisemski maratoni (trajajo minimalno 2 uri)  se tudi letos vzporedno odvijajo v skoraj 50 krajih po vsej Sloveniji.

Letos, 10.10.2013, v letu vere, mesecu rožnega venca in času priprave na posvetitev Marijinemu srcu, smo se prvič s triurnim branjem Božje besede pridružili tudi v Mirni Peči. Začeli smo s sveto mašo in nato nadaljevali z branjem Matejevega evangelija.

Maraton je posvečen Živi Besedi, Besedi Življenja. Zahrepenimo in vsak dan posegajmo po tej Nebeški hrani, da bomo lahko rasli v veri, upanju in ljubezni.

Nedelja, 15. septembra - po bogoslužnem koledarju "navadna med letom"; za nas verujoče, pa med rugim nedelja Žalostne Matere Božje. Za nas in naše farane prav poseben dan - dan bolnih in ostarelih v naši župniji.
Da bo to res poseben dan, sem zaslutil že ob vstopu v cerkev, kjer so me ob znamenju križa  nagovorile Timotejeve besede: " Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz." ( Tim 1, 12 -17)
Da sem grešnik, to priznam. A ne grešim samo jaz. Grešimo vsi. To On dobro ve. Zato pa nam vsem, vsakemu izmed nas, da bi se tega zavedali, naložil svoj križ. Tako zdravim, bolnim, ostarelim. Kljub našemu zavedanju, naj nas ne bo strah nositi lastne teže križa. Koliko je v naši župniji preizkušenih in trpečih, se je pokazalo ob prejemu bolniškega maziljenja. A kljub križu, ki nam ga je naložil On, vemo: " Gospod želi, da bi verovali vanj, Timotej, učenec apostola Pavla, pa nas k temu še dodatno spodbuja: " Usmilil se me je, zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost, za zgled tistim, ki bodo verovali vanj - za večno življenje."
Da se splača verovati, upati in nositi križ, nam je zelo nazorno orisal naš gost, p. Marko - duhovnik naše škofije v kateri skrbi za duhovno oskrbo bolnih in ostarelih. Patra Marka tudi osebno poznam, zato zanj lahko rečem: nalogo, ki mu jo je On zaupal opravlja po Božjem načrtu. Mnogokrat so besede p. Marka besede, ne le tolažbe, ampak tudi upanja.
Zato, dragi p. Marko: iskrena hvala, da si se odzval našemu klicu, pa tudi za to, da lahko skupaj s Teboj v naših preizkušanih bratih in sestrah služimo Gospodu.
Po bogoslužju se je nadaljevalo družabno srečanje ob cerkvi. Člani župnijske Karitas smo pripravili skromno pogostitev, za veselo vzdušje je poskrbel Primož s harmoniko, pa tudi toplo jesensko sonce nas je prijetno ogrelo. Z molitvijo Angelovega čaščenja smo sklenili srečanje, v upanju, da se zopet vidimo naslednje leto.

V nedeljo 30.junija 2013, je župnik Janez Rihtaršič blagoslovil obnovljeni križ v Hrastju pri Mirni Peči.

Zbrali so se vaščani in sorodniki, ki so po svojih močeh tudi pomagali pri obnovi in slavju ob slovesnem blagoslovu.

Po zbranih ustnih virih, naj bi križ na tem mestu postavili predniki sedanjih lastnikov, pred skoraj 100 leti. Verjetno je šlo za zahvalo za srečno vrnitev iz vojne.

Stal je na pomembnem razpotju, kjer so se ljudje ustavljali, ko so hodili v mlin ali po drugih opravkih.

Za obnovo sta se brata Darko Papež in Franc Papež z družino odločila zaradi spomina na prednike in v opomin na hude čase, ki so jih preživljali.

Blagoslovljeno Božje znamenje naj na tem mestu vsem prinaša mir, zadovoljstvo in notranje veselje.

  • Na ortoriju so mi bile najboljušeč vodne igre in odlične palačinke. Tim
  • Na ortoriju so mi bile ušeč vodne igre, predstve in palačinke. Benjamin
  • Všeč so mi bile vodne igre in himna. Ada
  • Kot zmerja so mi bile na ortoriju vešč vodne igre, še posebej tista z polvinilom. Zelo mi je bila všeč malica v petek, saj smo jedli palčinek, ki jih je spekla tudi moja mami. Lucija
  • Delvnice so bile zelo zanimive. Gašper
  • Všeč so mi bile vodne igre, ker smo jih lahko na koncu polivali z vodo. Tomaž
  • V delavnici smo izdelovali nakit, v delavnici sem naredila zapestnico za Urbana, potem sem šla gor in potem sem sem Urbana pozdravila in potem je Urban mi je rekel živjo Naja. Naja
  • Všeč mi je bilo, da smo delali svetilke. Ko smo zakurili kres in ko smo spali v mrvi. Maja
  • Všeč so mi bili animatorji, vodne igre, ko smo prespali na seniku, delavnice (še posebej nakit), to, da sem bila lahko z mojo sošolko v skupini. Na vse zadnje mi je bilo vse na tem oratoriju 2013. Ema Zajc
  • Všeč: delavnica nakit, ker rada izdelujem stvar I iz vrvic.
    Ne všeč: Ni mi bilo všeč, ker sem bila v kletnem prostoru. L. Ovnik
  • Meni so bili animatorji in igre in delavnice zelo všeč. Lana Slak
  • Na oratoriju so mi bile najbolj všeč delavnice. Zala Gorenc
  • Najbolj so mi bile všeč vodne igre, ko smo prenašali makarone!
  • Všeč mi je bilo, da smo imeli vodne igre. Tjaša
  • Meni je bilo všeč, najbolj mi je bilo všeč, ko smo imeli vodne igre. Urban Matoh
  • Najbolj mi je bilo všeč vodne igre. Jan K.
  • Najbolj mi je bilo všeč, ko smo spali na senu in kurili kres. Jan Kramar
  • Na oratoriju so mi bili najbolj všeč animatorji. Petra
  • Najboljše so bile vodne igre in delavnice, animatorji. Rebeka
  • Všeč so mi bile popoldanske igre ter vodne igre. Všeč so mi bila tudi kosila in zajtrk na torek. N. G.
  • Na oratoriju mi je bila najbolj všeč igra, ki so jo igrali animatorji. Bolje sem spoznala zgodbo o Narniji in se lažje predstavljala. Všeč so mi bile tudi vodne igre, saj smo se zelo zabavali in bili zelo mokri. Ana Strajnar
  • Na oratoriju mi je praktično všeč vse. V ponedeljek kres in nato spanje na seniku. V torek, sredo, četrtek, petek in soboto mi je bila všeč jutranja igra, kateheza zaradi zanimivih animatorjev. Sledile so zanimive delavnice po katerih smo šli v cerkev. Po kosilu smo imeli igre, ki so se kot kateheza nanašali na jutranjo igro. Anja Berk
  • Na oratoriju mi je bila najbolj všeč jutranja igra, saj so se animatorji potrudili in so se dobro vživeli v svojo vlogo. Všeč mi je bil tudi kres, najbolj pa takrat ko se je v plamenih podrl ne tla. Eva Kolenc
  • Najbolj mi je bilo všeč, ko smo izdelovali prašičke. Zelo všeč pa mi je bila tudi vsakdanja igra, ki so jo zaigrali (in se potrudili) animatorji. Všeč so mi bile tudi popoldanske igre, razen vodnih. Pavlina Gorenc
  • Oratorij mi je bil na splošno všeč. Najbolj všeč so mi bile vodne igre, ker smo se polivali z vodo. Dobra hrana in super delavnice, animatorji pa so bili kot vsako leto kul. Rok
  • Na oratoriju mi je bilo všeč dobro kosilo, začetna igra animatorjev in delavnice. Všeč so mi bile igre in ko smo vsak dan odšli v cerkev, kjer smo počastili Jezusa. Vsaka pohvala kuharici Ani, ki se je vsak dan trudila, da nam ni zmanjkalo energije. Hvala Ani. Nika
  • Najbolj mi je bila všeč delavnica obeski, saj smo delali s snovmi, ki jih ne poznam dobro. Pri vodnih igrah, ko smo z gobami polnimi vode drseli po foliji. Ula Parkelj
  • Na oratoriju mi je bilo všeč, ko sem bila na delavnici prašički, tam mi je bilo všeč, ker sem naredila dva. Bilo mi je všeč, ko so bile vodne igre, saj smo morali z usti prinesti makarone. Nina Malenšek
  • Na oratoriju mi je bilo všeč, saj smo se vsak dan zelo zabavali. Všeč so mi bili naši animatorji, saj smo se z njimi veliko smejali in se pri katehezi veliko naučili. Všeč mi je bila tudi hrana od kuharice Ani, ter vodne igre, ki smo jih imeli. Vanja Hribar
  • Nuša Zajc: Vesela sem da so vsakdan igre in vsakdan dobro kosilo. Včasih tudi palačinke. Na oratoriju sem se zelo zabavala in tudi nekaj novega naučila. Najboljša delavnica mi je bila svetilke in prašički ter nakit in obeski. Svetilke zato, ker zares svetijo, prašički pa zaradi tega, ker je to šparavček, obeski zato, ker jih lahko imaš za vratom, nakit pa zato, ker ti pride zapestnica.
  • Nika B.: Na oratoriju so mi bile všeč delavnice, igre in hrana. Všeč mi je bila tudi celotna zgodba oratorija.
  • Lan: Najbolj mi je bilo všeč ko sem delal zmaja.
  • Matej Cesar: Najboljši dan je bil petek, zato ker smo imeli vodne igre in šel sem na delavnico v kateri smo delali labode. Všeč mi je bila kateheza in igra. Ob 12:00 smo imeli molitev pred najsvetlejšim. Imeli smo zelo dobro kosilo, saj smo za sladico imeli palačinke. Bog je z nami, nismo sami!
  • Ileja Zupančič: Najbolj so mi bile všeč vodne igre. Zato, ker so bile zabavne.
  • Maks Zupan: Meni je bilo med tednom najbolj všeč, ko smo prižgali kres.
  • Jana Saje: Všeč mi je bil kres, ker je bil velik.
  • Trina Zupančič: Všeč so mi bile igre, labodi, sestavljanke iz papirja. Spoznala sem tudi nove prijatelje.
  • Neža Kastelic: Všeč mi je bil ponedeljek, ko smo oratorij začeli z večerno mašo in po maši ko smo druženje nadaljevali ob kresu. Nekateri otroci pa smo prespali na senu in zjutraj nadaljevali z oratorijem.
  • Lavra: Najbolj so mi bili všeč animatorji.
  • Tinkara Krevs: Meni je bila najbolj všeč predstava.
  • Anonimnež: Meni je bilo na oratoriju najbolj všeč ko smo prespali na mrvi.
  • Lovro Mišmaš: Mani je bila všeč igra: Bog je z nami, nismo sami. V tej igri pa: Repicvil, Lepicvil in Pepicvil.
  • Martin Zajc: Najbolj so mi bile všeč vodne igre pri katerih smo čez polivinil prenašali vodo in pepicvil, ki je nastopal v igri. Všeč so mi bili prijazni animatorji.
  • Na oratoriju mi je bila najljubša delavnica avto na pogon in kres, ker je bil visok. Filip Fortuna 8 let
  • Na oratoriju ni je bilo naj bolj všeč, ko smo imeli vodne igre. Tam smo morali potunkati glavo v vodo z travo in morali smo pobirati surove makarone in jih zbrat največ. Mia
  • Na oratoriju mi je bilo všeč, ko smo jedli palačinke in, ko smo imeli vodne igre. Anže
  • Na oratoriju mi je bilo všeč, ko smo imeli vodne igre kjer smo se zabavali in se polivali z vodo. Nina
  • Zelo mi je bila všeč zgodba o narniji in podrobnost z današnjim Bogom. Na zabaven način sem se veliko naučila novega o življenju in prijatelstvu. Ana
  • Najbolj mi je bilo všeč, ko smo prespali na senu in igre. Aljaž Pirnar
  • Naj bolj všeč so mi ble delavnice in predstava o Narnijii. David Krivec
  • Meni je bilo najbolj všeč, ko smo prespali na senu in celodnevni program. Maja Cesar
  • Meni je bilo na oratoriju všeč, ko smo prespali na senu in, ko smo imeli vodne igre. Urša Matoh
  • Najbolj mi je bila všeč igra, ko se je Evstahij spreobrnil, ko smo bili na delavnicah namiznih svetilk, nakita in obeskov ter ko smo imeli vodne igre. Silva Opara

Nedelja, 16.6.2013, je bila za 42 zakonskih parov v Mirni Peči posebna, saj so si ponovno izpovedali ljubezen pred občestvom in Bogom. Praznovali so od 10 do 55 let svetega zakona. Domači župnik g. Janez Rihtaršič je v nagovoru vse vzpodbudil, da ostanejo v ljubezni in spoštovanju luč drug za drugega. Veseli smo, da se vsako leto za ta korak odloči veliko parov jubilantov. Tako so zgled in luč tudi za druge. Iskrene čestitke!

„Je danes jutri?“ me je v nedeljo, 16.6.2013, vprašala skoraj že štiriletna Ema. Njene zvedave, še malo zaspane učke so hotele vedeti, ali je končno dočakala dan, ko gremo skupaj s prijatelji v hribe ...

Vse se je začelo v adventnem času, ko smo v župnijo Mirna Peč povabili zakonca Vilmo in Danija Sitar. Predstavila sta nam gibanje Družina in Življenje. S svojo preprostostjo, veseljem in življenjsko realnostjo sta nas prepričala. Tako sta že v januarju 2013 nastali dve zakonski skupini. Mlajša, ki združuje zakonce poročene do 20 let šteje 6 parov. Vodita jo zakonca Sabina in Jernej Dogenik iz Novega mesta. In starejša, ki združuje zakonce poročene nad 20 let in šteje 7 parov. Vodita jo zakonca Marija in Ivan Halas iz Škocjana. Duhovno vodstvo obeh skupin je prevzel domači župnik g. Janez Rihtaršič. Vsem voditeljem se iskreno zahvaljujemo!

Zbiramo se na rednih mesečnih srečanjih. Pogovarjamo se ob naprej pripravljenem gradivu. Skupaj molimo in beremo Božjo besedo. Za zaključek srečanja ne pozabimo na agape. Vsi smo veseli teh srečanj, saj potrebujemo nova znanja, medsebojno druženje in podporo. V občestvu lahko rastejo in se utrjujejo naši odnosi. Če gledamo z očmi današnjega potrošnika, lahko enostavno rečemo, da se “splača“. Splača si vzeti čas drug za drugega, splača se slišano in naučeno uporabiti v vsakdanjem življenju, splača se truditi za odnose, za katere je vredno živeti.

V juniju nas je g. župnik povabil na Ratitovec, obe skupini z vsemi družinskimi člani. Eni z malo večjimi koraki, drugi z malo manjšimi smo prišli do vrha. Vzpon ni nemogoč niti za dvoletnike. Res pa zelo prav pride in je v veliko pomoč nahrbtnik za nošenje otrok. Ratitovec ima več vrhov, mi smo osvojili Gladki vrh. Pod njim je v poletnih mesecih oskrbovan planinski dom – Krekova koča. Nato smo se čez Dražgoše odpeljali na župnikov rojstni dom. Ko smo napolnili naše želodčke z vsemi dobrotami, smo vedeli, da je padel še en stereotip o Gorenjcih. Seveda ni šlo brez harmonike in ubranega petja.

Prišel je čas množičnih dopustov in počitnikovanj. S šolskim letom, ki se zaključuje, se tudi sami oziramo nazaj na prehojeno pot. Lahko smo zadovoljni, kar pa ne pomeni, da ni pred nami še veliko načrtov, želja po spremembi. Osvojili smo en vrh Ratitovca in razgled je res lep. Prav tako smo s prvim letom delovanja zakonskih skupin osvojili en vrh v duhovnem življenju. Tudi tu je lep razgled na nove vrhove. Z Božjo pomočjo in vodenjem Svetega Duha verjamemo, da nam tudi to uspe.

Ja, danes je jutri, če ta jutri pomeni poseči po novih ciljih, ki vodijo k našemu skupnemu Cilju. Zato akcija, gremo!

„Grozde Alojzij, priprošnjik, v nebesih zvesti pomočnik, ozri na grešne se ljudi, izprosi vsem dovolj moči.“

V soboto, 1.6.2013, je bilo drugo leto zapored župnijsko zahvalno romanje Mirne peči na Zaplaz.

Najbolj pogumni, bilo jih je kar 28, so se že ob 5.uri zjutraj odpravili na pot peš. Poguma ni manjkalo niti štirim kolesarjem, ki so ravno tako startali izpred domače cerkve, ob 8.uri. Ob 9.uri je odpeljal avtobus. Veliko romarjev je prišlo z osebnim avtomobilom. Tako nas je Marija na Zaplazu zbrala okoli 160 župljanov Mirne peči.

Za zakrament prvega svetega obhajila, prejetega preteklo nedeljo, se je prišlo zahvalit osem prvoobhajencev. Ponovno so oblekli belo oblačilo in se veselili srečanja z živim Jezusom.

Na oltar smo ponesli tudi zahvale in prošnje vseh ostalih župljanov, katerim so služba, druge obveznosti ali ovire preprečili romanje na ta dan.

Po darovanju svete maše smo si ogledali še film o Lojzetu Grozdetu.

V knjigi avtorja Pavla Krnc - Marija nič ne pozabi beremo, da nas Marija na Zaplazu z iztegnjenimi rokami vabi v objem in kakor, da nam želi reči: „ Kdor se ne bo naučil biti vesel že tukaj na tem lepem nebeškem daru, na naši zemljici, kdor ne bo znal iz polnih prsi zapeti, da bo odmevalo iz hriba na hrib, od cerkvice do cerkvice, s katerim je posejana ta blagoslovljena zemlja, ta ni čisto moj, saj smo vendar otroci veselja. Naj se že tu doli pozna, da smo odrešeni.“

Letošnje leto je res drugačno. Običajno maja pomlad že počasi prehaja v poletje, veliko rastlin okoli nas dobiva svoj najlepši cvet in v tem prekipevajočem duhu življenja se naša srca in misli s hvaležnostjo, veseljem in prošnjami zatekajo pod Marijin plašč. Kljub neugodnemu vremenu, ki naravi letos ne dovoli njenega običajnega zagona, in teži vsakdana, Marijini častilci z nasmehom prihajamo pred njen oltar.

Vsak dan poslušamo zgodbo iz knjige Živa Cerkev, ki jo je napisal dramski igralec Gregor Čušin. To je naše letošnje šmarnično branje. Gre za pripoved o ministrantu Petru, ki po naključju sredi dneva zaide v cerkev, in doživi šok. Jezus na križu mu pomežikne in se začne pogovarjat z njim. Po tem srečanju ni Peter več dolgočasni in nagajivi najstnik, komaj čaka, da dobi priložnost, ko spet lahko prestopi cerkveni prag. Vsakič na zanimiv način spregovori s kipi in podobami, ki upodabljajo svete osebe. Dečkovo spremembo opazijo tudi v njegovi družini, starša sprva mislita, da je v ozadju nagajivost, a kmalu sprevidita, da Peter postaja drugačen.

Umiranje in smrt sta v naši družbi vedno bolj mišljena kot medicinski proces. Pomembno je, da človekovo poslavljanje od zemeljskega življenja sprejmemo kot nekaj naravnega, da se ne bojimo pogovarjati o žalosti, strahovih in stiskah, ki jih pri tem doživljamo.

V ponedeljek, 6.5.2013, je ga. Marija Medle sodelavcem Karitasa predstavila humanitarno organizacijo hospic, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. V Sloveniji deluje društvo od leta 1995.

Hospic je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pa tudi v domovih za ostarele, bolnišnicah ... V Ljubljani imamo tudi hišo hospica z dvanajstimi enoposteljnimi sobam, od leta 2010. Sodelavci hospica spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot del naravnega življenjskega poteka. Človeka obravnavajo celostno, glede na fizične, socialne, čustvene in duhovne potrebe. Delujejo timsko in si prizadevajo za oblikovanje ustreznih družbenih razmer.

Pomembno je biti z umirajočim. Lahko samo tiho stojimo ob njem, ga pozorno poslušamo, odgovorimo na vprašanja, izpolnimo želje. Pomemben je pogled v oči, telesna bližina in prijateljski ton glasu. Bolnik naj čuti našo empatijo in sprejemanje.

Vključitev društva hospic v skrb za umirajočega lahko svetuje zdravnik, patronažna med.sestra, prijatelji in drugi. Pomembno je, da se s tem strinja bolnik in njegovi svojci. Zdravnikova napotnica ni potrebna.

Kontakt:

Slovensko društvo hospic

Območna skupina Novo mesto

Vodja skupine: Marija Medle

GSM: 051 454 845


Prepričanje, da nismo sami, nas pomirja, povezuje, pomaga odkrivati smisel in daje upanje in zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. (svojka bolnika)

Nič takega ne moreš pokazati, povedati ali napisati, kar bi se dalo vsaj približno primerjati s tvojim občutenjem, izkustvom ali milostmi, ki jih prejemaš na krajih molitve, na milostnih, svetih krajih v Medjugorju. Potrebuješ le odprto srce, ki mu dovoliš sprejeti obilico darov in mu dovoliš občutiti vso Ljubezen.

Zakaj v Medjugorje? Potrebno je oditi in se na varni razdalji od vsakdanjega življenja ustaviti. V miru pogledati, kdo sem, kje sem in kam grem v življenju. Se zahvaliti za vse tisto, kar sem, in me tega ni sram, ne želim skriti, se ne bojim, da drugi izvedo. Spoznati pa tudi vse tisto, česar najraje ne bi priznal, kar ne želim biti. Moliti, moliti in moliti, da dobim moč za spremembo, za drugačen korak.

V Medjugorje smo odšli po nakupih. Nakupili smo semena, ki jih želimo vsejati v dobro zemljo. Želimo jih z Božjo pomočjo negovati, da vzklijejo, zrastejo in obrodijo. Nakupili smo semena dobrote, ponižnosti, molitve, upanja, skromnosti, vere, ljubezni … Želimo, da se sadovi kmalu pokažejo tudi v naši župniji. Potem bomo lahko z veseljem rekli, da je bil to uspešen nakup, da je imelo romanje pravi namen. Potem bo kot na dlani, da je nakupovanje oz. romanje potrebno vedno znova in znova. Prosimo za nove nakupovalce. Teh semen je neskončno veliko in ravno toliko je potreb po novem sejanju, po novih sadovih.