„Grozde Alojzij, priprošnjik, v nebesih zvesti pomočnik, ozri na grešne se ljudi, izprosi vsem dovolj moči.“

V soboto, 1.6.2013, je bilo drugo leto zapored župnijsko zahvalno romanje Mirne peči na Zaplaz.

Najbolj pogumni, bilo jih je kar 28, so se že ob 5.uri zjutraj odpravili na pot peš. Poguma ni manjkalo niti štirim kolesarjem, ki so ravno tako startali izpred domače cerkve, ob 8.uri. Ob 9.uri je odpeljal avtobus. Veliko romarjev je prišlo z osebnim avtomobilom. Tako nas je Marija na Zaplazu zbrala okoli 160 župljanov Mirne peči.

Za zakrament prvega svetega obhajila, prejetega preteklo nedeljo, se je prišlo zahvalit osem prvoobhajencev. Ponovno so oblekli belo oblačilo in se veselili srečanja z živim Jezusom.

Na oltar smo ponesli tudi zahvale in prošnje vseh ostalih župljanov, katerim so služba, druge obveznosti ali ovire preprečili romanje na ta dan.

Po darovanju svete maše smo si ogledali še film o Lojzetu Grozdetu.

V knjigi avtorja Pavla Krnc - Marija nič ne pozabi beremo, da nas Marija na Zaplazu z iztegnjenimi rokami vabi v objem in kakor, da nam želi reči: „ Kdor se ne bo naučil biti vesel že tukaj na tem lepem nebeškem daru, na naši zemljici, kdor ne bo znal iz polnih prsi zapeti, da bo odmevalo iz hriba na hrib, od cerkvice do cerkvice, s katerim je posejana ta blagoslovljena zemlja, ta ni čisto moj, saj smo vendar otroci veselja. Naj se že tu doli pozna, da smo odrešeni.“

Letošnje leto je res drugačno. Običajno maja pomlad že počasi prehaja v poletje, veliko rastlin okoli nas dobiva svoj najlepši cvet in v tem prekipevajočem duhu življenja se naša srca in misli s hvaležnostjo, veseljem in prošnjami zatekajo pod Marijin plašč. Kljub neugodnemu vremenu, ki naravi letos ne dovoli njenega običajnega zagona, in teži vsakdana, Marijini častilci z nasmehom prihajamo pred njen oltar.

Vsak dan poslušamo zgodbo iz knjige Živa Cerkev, ki jo je napisal dramski igralec Gregor Čušin. To je naše letošnje šmarnično branje. Gre za pripoved o ministrantu Petru, ki po naključju sredi dneva zaide v cerkev, in doživi šok. Jezus na križu mu pomežikne in se začne pogovarjat z njim. Po tem srečanju ni Peter več dolgočasni in nagajivi najstnik, komaj čaka, da dobi priložnost, ko spet lahko prestopi cerkveni prag. Vsakič na zanimiv način spregovori s kipi in podobami, ki upodabljajo svete osebe. Dečkovo spremembo opazijo tudi v njegovi družini, starša sprva mislita, da je v ozadju nagajivost, a kmalu sprevidita, da Peter postaja drugačen.

Umiranje in smrt sta v naši družbi vedno bolj mišljena kot medicinski proces. Pomembno je, da človekovo poslavljanje od zemeljskega življenja sprejmemo kot nekaj naravnega, da se ne bojimo pogovarjati o žalosti, strahovih in stiskah, ki jih pri tem doživljamo.

V ponedeljek, 6.5.2013, je ga. Marija Medle sodelavcem Karitasa predstavila humanitarno organizacijo hospic, za kar se ji iskreno zahvaljujemo. V Sloveniji deluje društvo od leta 1995.

Hospic je spremljanje umirajočih in njihovih svojcev na domu pa tudi v domovih za ostarele, bolnišnicah ... V Ljubljani imamo tudi hišo hospica z dvanajstimi enoposteljnimi sobam, od leta 2010. Sodelavci hospica spoštujejo življenje in sprejemajo umiranje kot del naravnega življenjskega poteka. Človeka obravnavajo celostno, glede na fizične, socialne, čustvene in duhovne potrebe. Delujejo timsko in si prizadevajo za oblikovanje ustreznih družbenih razmer.

Pomembno je biti z umirajočim. Lahko samo tiho stojimo ob njem, ga pozorno poslušamo, odgovorimo na vprašanja, izpolnimo želje. Pomemben je pogled v oči, telesna bližina in prijateljski ton glasu. Bolnik naj čuti našo empatijo in sprejemanje.

Vključitev društva hospic v skrb za umirajočega lahko svetuje zdravnik, patronažna med.sestra, prijatelji in drugi. Pomembno je, da se s tem strinja bolnik in njegovi svojci. Zdravnikova napotnica ni potrebna.

Kontakt:

Slovensko društvo hospic

Območna skupina Novo mesto

Vodja skupine: Marija Medle

GSM: 051 454 845


Prepričanje, da nismo sami, nas pomirja, povezuje, pomaga odkrivati smisel in daje upanje in zaupanje, da se bo vse dobro izteklo. (svojka bolnika)

Nič takega ne moreš pokazati, povedati ali napisati, kar bi se dalo vsaj približno primerjati s tvojim občutenjem, izkustvom ali milostmi, ki jih prejemaš na krajih molitve, na milostnih, svetih krajih v Medjugorju. Potrebuješ le odprto srce, ki mu dovoliš sprejeti obilico darov in mu dovoliš občutiti vso Ljubezen.

Zakaj v Medjugorje? Potrebno je oditi in se na varni razdalji od vsakdanjega življenja ustaviti. V miru pogledati, kdo sem, kje sem in kam grem v življenju. Se zahvaliti za vse tisto, kar sem, in me tega ni sram, ne želim skriti, se ne bojim, da drugi izvedo. Spoznati pa tudi vse tisto, česar najraje ne bi priznal, kar ne želim biti. Moliti, moliti in moliti, da dobim moč za spremembo, za drugačen korak.

V Medjugorje smo odšli po nakupih. Nakupili smo semena, ki jih želimo vsejati v dobro zemljo. Želimo jih z Božjo pomočjo negovati, da vzklijejo, zrastejo in obrodijo. Nakupili smo semena dobrote, ponižnosti, molitve, upanja, skromnosti, vere, ljubezni … Želimo, da se sadovi kmalu pokažejo tudi v naši župniji. Potem bomo lahko z veseljem rekli, da je bil to uspešen nakup, da je imelo romanje pravi namen. Potem bo kot na dlani, da je nakupovanje oz. romanje potrebno vedno znova in znova. Prosimo za nove nakupovalce. Teh semen je neskončno veliko in ravno toliko je potreb po novem sejanju, po novih sadovih.

V četrtek, 21.03.2012 je starše prvoobhajencev ob 16.00 in starše birmancev ter molitveno občestvo ob 19.00 navdušil s pričevanjem g. Benjamin Siter, profesor filozofije in teologije.

G. Siter je poročen mož in oče treh prikupnih hčerk. Zaposlen je v Svetopisemski družbi Slovenije. Realno, doživeto in vzpodbudno nam je opisal svojo pot iz tradicionalne v osebno vero v Boga. Pričevanje je utemeljil tudi z dejstvi, ki potrjujejo, da vera kristjanov ni prazna. Od nas je odvisno ali bomo Jezusu odprli vrata srca. Jezus želi vstopiti in trka na vrata, ki imajo kljuko le na notranji strani. Le mi smo tisti, ki mu lahko odpremo. Le mi smo tisti, ki lahko odgovorimo na prejeti zakrament, da ta zakrament velja. Podal je primerjavo Jezusa, ki stoji ob poti našega življenja in ima iztegnjeno roko z vzdignjenim palcem. Mi se lahko mirno odpeljemo mimo. Lahko ustavimo in ga posedimo na prvi ali zadnji sedež našega avtomobila. Tako ne bo preveč vplival na naše življenje, morda ga v stiski kaj povprašamo. Lahko pa se odločimo in mu dovolimo, da prevzame volan in vodi naše življenje. Ko pridemo do osebne vere, vzljubimo tudi Sveto pismo in ga z veseljem dnevno prebiramo, saj verjamemo, da nam po njem govori naš Odrešenik.

G. Siter je lep zgled, kako naj volan svojega življenja prepustimo živemu Jezusu Kristusu. Kljub veliki družini, oddaljenosti delavnega mesta in še kakšni človeški oviri ali pa prav zaradi tega, je postavil Boga na prvo mesto in odvrgel vse izgovore, ki se največkrat nanašajo na kronično pomanjkanje časa. G. Benjamin Siter iskrena hvala in vse dobro!

Njegovo pričevanje na svetopiskem maratonu v Ljubljani si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Nebeški Oče, zahvaljujemo se ti za dar vere in odrešenja, ki nam ga podarjaš po svoji Cerkvi. Hvaležni smo ti za vse pastirje in pričevalce vere, še posebej za papeže, ki so tvojo Cerkev vodili v zadnjih desetletjih. Hvaležni smo za papeža Benedikta, za njegovega predhodnika blaženega Janeza Pavla II. in druge pastirje vesoljne Cerkve.

Ko v Tvojo in našo Cerkev butajo silni valovi tega sveta, ko Cerkev doživlja tudi notranje krize, se z zaupanjem obračamo k Tebi in Te ponižno prosimo, daj darove Svetega Duha kardinalom, da bodo izbrali papeža, ki bo z modrostjo in pogumom, predvsem pa s svojo svetostjo usmerjal Petrovo barko in vse nas potrjeval v veri. Podeli novemu papežu obilje milosti, da bo vodil Cerkev po Tvoji volji, da bo zmogel kljubovati vsemu, kar ni v skladu s Tvojo sveto voljo. Naj se pod njegovem vodstvom vsi kristjani še bolj oklenemo Tvojega Sina Jezusa Kristusa, vsi drugi pa naj Jezusa spoznajo in sprejmejo za svojega Odrešenika.

Nebeški Oče, poglej na svojo Cerkev in usliši našo molitev za novega papeža, ki Ti jo izročamo po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!

V današnji srečni sveti noči se je Bog rodil kot eden izmed nas. K nam je prišel kot nebogljeno dete, zato da bi z nami delil vse lepe in manj lepe trenutke našega življenja, da bi nam bil blizu, da bi nam pomagal nositi križ življenja.

Zato dvignimo svoj pogled k njemu, odprimo svoja srca in sprejmimo ponujeno roko Božjega prijateljstva.

Jaslice v samostanu:

 

 

 

 

 

Družina Murgelj:

Gospod je tukaj. Od tega trenutka je Bog v resnici "Bog z nami". Nič več ni oddaljeni Bog. (Benedikt  XVI)
Božjemu Detetu smo pripravili prostor tudi v našem domu in v naših srcih.
Začutili smo veselje njegovega Miru.

 

 

Družina Kastelic:

Letos smo se priključili družinski adventni akciji na iskreniplus.si, kjer smo skupaj molili, spremljali zgodbe, barvali pobarvanke, se sladkali z Nežinimi medenjaki in dobili mnogo dobrih idej za skupno ustvarjalno preživljanje časa. Tako je v letošnjih jaslicah, ki so nastale pod vodstvom Gašperja, veliko dela naših otrok: izdelava papirnatih angelčkov, Lucijin stolp, ograja iz lego kock, tudi kravica v hlevčku je Blaževo delo... Tako smo se pripravili na rojstni dan našega največjega Prijatelja.

Kljub obilnemu sneženju, smo v soboto 8.12.2012 v Kulturnem domu, tudi Mirnopečani dočakali obisk dobrega svetnika po imenu Miklavž.

Starejši so mlajšim otrokom pripravili zanimivo in poučno zaigrano zgodbo o hvaležnosti. Franci je običajni najstnik, ki navija za nogometni kljub Barcelona in ima veliko pomembnih problemov, med katerimi zmanjka časa za pospravljanje sobe in branje Svetega pisma. Neobičajno pa je, da mu tokrat piše pismo sam sveti Miklavž. Še bolj neobičajna pa je njegova prošnja, da bo pregledal lanska darila. Franci komaj najde nekaj kock, polomljeno igračo, jopico brez gumbov...ko se spomni, da mu Miklavž vedno prinese tudi nekaj pobožnega. Ja, na Sveto pismo je ponosen, saj je ostalo kot novo. Tega so veseli tudi parkeljni, ki ga ponoči obiščejo. Kmalu jih prepodijo angeli. Miklavžu morajo poročati, da Franci ne pozna besede hvala. Zato mu Miklavž podari knjigo o hvaležnosti. Franci bo torej letos razmišljal, za kaj vse smo lahko hvaležni in kakšen odnos moramo imeti do vseh prejetih darov.

Pri našem razmišljanju pa naj nas vodi tale prilika - Lk 17, 11-19.

Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.

Mr 12, 29-31

Na nedeljo, po prazniku vseh svetih, vsako leto obhajamo zahvalno nedeljo.  Opozori  nas na pomen zahvale in nas uči, da v vsem in vsakemu iščemo dobro. Zahvala zajema vse naše življenje – vse kar smo in kar imamo. Hvaležni smo Bogu in ljudem.
Najvišja oblika zahvale je daritev svete maše. Beseda evharistija pomeni zahvala. Vsak dan srečamo  ljudi, vsak dan lahko opazimo veliko stvari in doživetij, ki so se nam še včeraj zdele samoumevne. Iskreno hvaležni smo lahko samo, če se zavedamo dragocenosti prejetih darov.  Ob tem lahko resnično začutimo, da nas ima Bog rad.
Eden največjih darov, ki so nam dani je življenje. Bog je prav vsakega izmed nas poklical v življenje z namenom. Kristjani smo hvaležni za dar vere. V letu vere smo še prav posebej poklicani, da poglobimo svoj osebni odnos z Bogom, da ga po svojih najboljših močeh oznanjamo in uveljavljamo krščanske vrednote v svojem okolju. Tudi ta dar ni samoumeven. Tudi težke stvari se zgodijo zato, ker naše življenje to potrebuje, da nas izoblikuje v boljše ljudi.
Biti hvaležen pomeni imeti veliko srce. Pomembno je, da si ozavestimo, ne samo za kaj smo hvaležni, ampak predvsem komu smo hvaležni. Zahvala bližnjemu utrjuje dobre medsebojne odnose in gradi občestvo. Zato ne bodimo leni pri izkazovanju hvaležnosti. Zahvalimo se svojemu sozakoncu, staršem, otrokom, prijateljem,...
Neprenehoma se zahvaljujmo Bogu.
Če smo ljubeči do svojih bližnjih, smo ljubeči do Boga. In obratno. Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljudje, ki znajo ljubiti, ki se znajo zahvaliti, naredijo svet lepši.

V četrtek 11. septembra nam je na molitvenem srečanju spregovoril mag. Igor Luzar o okrožnici (apostolsko pismo) pod naslovom VRATA VERE.

V teh dneh mineva 50 let vatikanskega koncila in papež Benedikt XVI. ugotavlja da predvsem evropa danes živi krščanstvo v obliki tradicije. Se pravi, da smo pripadniki krščanstva vendar tega ne prakticiramo v veri (ne verujemo v Boga, ne molimo, ne prejemamo redno zakramentov, ...) in kar je najbolj žalosten podatek, da smo Slovenci narod, ki najmanj moli.

Leto vere je že bilo leta 1967, ki jo je razglasil papež Pavel VI., v nekem drugem kontekstu danes pa jo je papež Benedikt XVI. zopet razglasi in poslal okrožnico VRATA VERE, katera je sestavljena iz 2 delov.

1 DEL - razlaga o pomenu osebne vere

Da bi spoznali, da ne verujemo v nekaj (energija, ljubezen, neko božanstvo, ...), ampak v nekoga, v osebo to je JEZUS KRISTUS.

Vrata VERE, ki vodi v življenju, v sožitju z Bogom omogoča vstop v njegovo Cerkev, ki so nam vedno odprta. Čez ta vrata pa moramo stopiti, ko nam je oznanjena Božja beseda in se srce prepusti delovanju božje milosti. Naša vera se začne s krstom in konča pot s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki pa je sad vstajenja Jezusa Kristusa.

V odlomku o Samarjanki, ki zajema vodo in se hkrati pogovarja z Jezusom, ki jo vabi k veri, lahko vidimo kako Samarjanka odkriva in prepoznava Jezusa kot odrešenika. Tukaj vidimo, da je VERA proces. Zato bo v tem letu VERE tudi večkrat slišati NOVA EVANGELIZACIJA. Kaj pomeni ta pojem? Je veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. To kar so v preteklosti že delali naši predniki - evangelizirali.

Cerkev je sveta ker jo vodi in poseduje Bog in hkrati grešna, ker jo sestavljamo mi - grešni ljudje. Zato je potrebna prenove, da se bo vsa Cerkev zavedala svoje vere, jo poživila, prečistila jo potrdila in tudi izpovedala. Zato je to klic k SPREOBRNENJU. Od mene je odvisno kaj bom postal kot oseba in moja vera lahko raste samo skozi verovanje. Kakšen vernik sem? Ali prižgem z svojo vero lučko mojemu bližnjemu, sosedu, ... Si upamo izpostaviti svojo vero, biti jasen in glasen? In še to ali jo znam braniti? Vera ni samo zasebna, ampak tudi občestvena.

Kot pripomoček da prepoznam in najdem odgovore na temelje svoje vere imamo na razpolago katoliški Katekizem in še bolj zgoščeno - Kompendij.

V tem letu pa bomo še posebej uprli pogled v Jezusa Kristusa, ki je začetek in konec, alfa in omega, naš odrešenik. In naš vzor – Marija, katera je po VERI sprejela angelovo veselo oznanilo, da bo postala Božja Mati v poslušnosti svoje predanosti (v veri je prvo sprejela besedo v srcu, šele nato v telesu). Zato bo leto VERE ugodno za poglobitev pričevanja ljubezni.

2 DEL - kako naj to leto živimo - na ravni vesoljne cerkve, škofij, župnij in skupnosti

Papež predlaga da bi vero živeli na različnih ravneh in jo poglobili tam kjer se prepoznamo in sicer na ravni: vesoljne cerkve, škofovske konference, škofije,  župnij oz. skupnosti, posameznih občestev.

  1. povezanost in molitev s papežem, romanje v svete dežele, da zvesto prisluhnemo cerkvenemu učiteljstvu, zboru škofov (npr. bitka za zaščito družine),
  2. škofovski konferenci da promovirainja Katoliški Katekizem in Kompendij, ter da bi ga čim več prišlo med ljudi, da bi ga radi vzeli v roke, ga poglabljali in iskali odgovore na svojo vero,
  3. na ravni škofije - skupni vstop v leto vere z mašo in študijski dan o temeljnem poglabljanju Katekizma (kako je sestavljen, kako ga praktično uporabljati),
  4. kako bi živeli leto vere na ravni župnije:
    • da pri maši sodelujemo,
    • da vzpodbujamo doma,
    • kako bi poglabljali katekizem,
    • razdeljevanje katekizma,
    • ljudski misijon (z namenom poglobitve vere),
    • nove skupnosti (molitvene sk., biblične sk., zakonske sk., ...).

In naj zaključimo, da je VERA celoten odgovor na Božje povabilo. Bog se ti razodeva, ti pa v molitvi in celostnem življenju odgovarjaš na to Božje povabilo. Vero moramo poglabljati in nenehoma iskati odgovore.

Ne pozabimo svojih temeljev - svojo osebno odločitev! VRATA VERE SO NENEHNO ODPRTA

12. septembra je minilo 20 let odkar je zaživel karmeličanski samostan v Mirni Peči.

V nedeljo, 16. septembra, je bila v samostanski kapeli zahvalna maša, ki jo je vodil škof Andrej Glavan. Ob daritvenem oltarju so se mu pridružili tudi domači župnik Janez Rihtaršič in še pet duhovnikov.

Slovesnosti smo se udeležili tudi župljani in se tako zahvalili za velik dar, ki ga za nas predstavljajo sestre karmeličanke.

Škof Glavan je v pridigi predstavil pomembne mejnike pri gradnji samostana in oblikovanju kontemplativne skupnosti karmeličank, ki predstavlja oazo molitve in veselega služenja Bogu in ljudem. Poudaril je, da skupnost, ki živi v globoki edinosti, predstavlja navzočnost živega Jezusa.

Začetki Karmela v Mirni peči segajo v september 1992, ko sta se v hišo, ki jo je Redu v oporoki zapustila Mirnopečanka Angela Makše, naselili dve sestri. Po enem letu se jim je pridružila še tretja, nato sestra iz Avstrije in kasneje še druge.

Dolenjski Karmel je sad dolgoletne molitve sestre, ki je bila povezana z dobrotnico.  Po zaslugi lepega števila dobrih ljudi, ki so darovali svoj čas, delo in sredstva, je bil samostan zgrajen v enem letu.

Samostan, ki je posvečen Mariji, Kraljici angelov, je 1. maja 1997 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode.

Danes v njem živi devet sester in ena novinka. Zunanja ločenost od sveta omogoča, da so lahko bolj z Bogom in na ta način tudi bolj blizu ljudem.

Poleg dela v hiši in na vrtu je glavno opravilo njihovega Bogu posvečenega življenja molitev. Kot pravijo sestre, se vedno znova v Svetem Duhu obračajo s Kristusom k nebeškemu Očetu, da prosijo za duhovnike in vso Cerkev, da zastopajo vse ljudi v slavljenju, v zahvali, zadoščevanju in gorečih prošnjah. Vsak dan s posebno hvaležnostjo molijo za dobrotnike.

Med bogoslužjem je škof Glavan slovesno izročil Karmelski škapulir (svetinjico s podobo Karmelske Matere Božje) vsem, ki so ga želeli prejeti. Škapulir predstavlja redovno obleko, ki jo nosijo redovnice in pomeni posebno Marijino varstvo. Tisti, ki ga nosi, s tem kaže, da bi rad postal podoben Jezusu.

Ob zaključku svete maše so se sestre zahvalile vsem duhovnikom, ki so jim nudili duhovno oskrbo, in mnogim dobrim ljudem, ki so omogočili, da so se lahko naselile v naši župniji. Zahvalo so izrazile tudi v zadnji kitici pesnitvi, ki je nastala ob obhajanju obletnice:

»Bogu večna hvala naj se dviga iz src, kjer On v ponižnosti prebiva, na vas ljubezen se razliva, to naj plačilo bo za vaša dobra dela.«

Sv. Terezija Jezusova Andska je zapisala: »Smisel življenja karmeličanke me navdušuje: moliti za grešnike, živeti življenje popolne podaritve, ne da bi videla sadove. Združiti se z Bogom tako tesno, da se njena kri pomeša z Odrešenikovo krvjo, ki se daruje za Cerkev, za svetost njenih članov: za duhovnike, za grešnike.«

Hvala tudi vam, drage sestre karmeličanke, za vse velike in majhne žrtve ter odpovedi.

Hvala za molitev, ki po vaši zaslugi ne preneha niti sredi noči.

Hvala za brezpogojno ljubezen in ker, kot ste zapisale, prinašate Bogu vsak naš vzgib, vse hrepenenje, veselje, vse stiske in obup- vse prošnje, ki vam jih zaupamo.