V četrtek, 21.03.2012 je starše prvoobhajencev ob 16.00 in starše birmancev ter molitveno občestvo ob 19.00 navdušil s pričevanjem g. Benjamin Siter, profesor filozofije in teologije.

G. Siter je poročen mož in oče treh prikupnih hčerk. Zaposlen je v Svetopisemski družbi Slovenije. Realno, doživeto in vzpodbudno nam je opisal svojo pot iz tradicionalne v osebno vero v Boga. Pričevanje je utemeljil tudi z dejstvi, ki potrjujejo, da vera kristjanov ni prazna. Od nas je odvisno ali bomo Jezusu odprli vrata srca. Jezus želi vstopiti in trka na vrata, ki imajo kljuko le na notranji strani. Le mi smo tisti, ki mu lahko odpremo. Le mi smo tisti, ki lahko odgovorimo na prejeti zakrament, da ta zakrament velja. Podal je primerjavo Jezusa, ki stoji ob poti našega življenja in ima iztegnjeno roko z vzdignjenim palcem. Mi se lahko mirno odpeljemo mimo. Lahko ustavimo in ga posedimo na prvi ali zadnji sedež našega avtomobila. Tako ne bo preveč vplival na naše življenje, morda ga v stiski kaj povprašamo. Lahko pa se odločimo in mu dovolimo, da prevzame volan in vodi naše življenje. Ko pridemo do osebne vere, vzljubimo tudi Sveto pismo in ga z veseljem dnevno prebiramo, saj verjamemo, da nam po njem govori naš Odrešenik.

G. Siter je lep zgled, kako naj volan svojega življenja prepustimo živemu Jezusu Kristusu. Kljub veliki družini, oddaljenosti delavnega mesta in še kakšni človeški oviri ali pa prav zaradi tega, je postavil Boga na prvo mesto in odvrgel vse izgovore, ki se največkrat nanašajo na kronično pomanjkanje časa. G. Benjamin Siter iskrena hvala in vse dobro!

Njegovo pričevanje na svetopiskem maratonu v Ljubljani si lahko ogledate na spodnji povezavi.

Nebeški Oče, zahvaljujemo se ti za dar vere in odrešenja, ki nam ga podarjaš po svoji Cerkvi. Hvaležni smo ti za vse pastirje in pričevalce vere, še posebej za papeže, ki so tvojo Cerkev vodili v zadnjih desetletjih. Hvaležni smo za papeža Benedikta, za njegovega predhodnika blaženega Janeza Pavla II. in druge pastirje vesoljne Cerkve.

Ko v Tvojo in našo Cerkev butajo silni valovi tega sveta, ko Cerkev doživlja tudi notranje krize, se z zaupanjem obračamo k Tebi in Te ponižno prosimo, daj darove Svetega Duha kardinalom, da bodo izbrali papeža, ki bo z modrostjo in pogumom, predvsem pa s svojo svetostjo usmerjal Petrovo barko in vse nas potrjeval v veri. Podeli novemu papežu obilje milosti, da bo vodil Cerkev po Tvoji volji, da bo zmogel kljubovati vsemu, kar ni v skladu s Tvojo sveto voljo. Naj se pod njegovem vodstvom vsi kristjani še bolj oklenemo Tvojega Sina Jezusa Kristusa, vsi drugi pa naj Jezusa spoznajo in sprejmejo za svojega Odrešenika.

Nebeški Oče, poglej na svojo Cerkev in usliši našo molitev za novega papeža, ki Ti jo izročamo po našem Gospodu Jezusu Kristusu, Tvojem Sinu, ki s Teboj v občestvu Svetega Duha živi in kraljuje vekomaj. Amen.

Marija, Mati Cerkve, prosi za nas!

V današnji srečni sveti noči se je Bog rodil kot eden izmed nas. K nam je prišel kot nebogljeno dete, zato da bi z nami delil vse lepe in manj lepe trenutke našega življenja, da bi nam bil blizu, da bi nam pomagal nositi križ življenja.

Zato dvignimo svoj pogled k njemu, odprimo svoja srca in sprejmimo ponujeno roko Božjega prijateljstva.

Jaslice v samostanu:

 

 

 

 

 

Družina Murgelj:

Gospod je tukaj. Od tega trenutka je Bog v resnici "Bog z nami". Nič več ni oddaljeni Bog. (Benedikt  XVI)
Božjemu Detetu smo pripravili prostor tudi v našem domu in v naših srcih.
Začutili smo veselje njegovega Miru.

 

 

Družina Kastelic:

Letos smo se priključili družinski adventni akciji na iskreniplus.si, kjer smo skupaj molili, spremljali zgodbe, barvali pobarvanke, se sladkali z Nežinimi medenjaki in dobili mnogo dobrih idej za skupno ustvarjalno preživljanje časa. Tako je v letošnjih jaslicah, ki so nastale pod vodstvom Gašperja, veliko dela naših otrok: izdelava papirnatih angelčkov, Lucijin stolp, ograja iz lego kock, tudi kravica v hlevčku je Blaževo delo... Tako smo se pripravili na rojstni dan našega največjega Prijatelja.

Kljub obilnemu sneženju, smo v soboto 8.12.2012 v Kulturnem domu, tudi Mirnopečani dočakali obisk dobrega svetnika po imenu Miklavž.

Starejši so mlajšim otrokom pripravili zanimivo in poučno zaigrano zgodbo o hvaležnosti. Franci je običajni najstnik, ki navija za nogometni kljub Barcelona in ima veliko pomembnih problemov, med katerimi zmanjka časa za pospravljanje sobe in branje Svetega pisma. Neobičajno pa je, da mu tokrat piše pismo sam sveti Miklavž. Še bolj neobičajna pa je njegova prošnja, da bo pregledal lanska darila. Franci komaj najde nekaj kock, polomljeno igračo, jopico brez gumbov...ko se spomni, da mu Miklavž vedno prinese tudi nekaj pobožnega. Ja, na Sveto pismo je ponosen, saj je ostalo kot novo. Tega so veseli tudi parkeljni, ki ga ponoči obiščejo. Kmalu jih prepodijo angeli. Miklavžu morajo poročati, da Franci ne pozna besede hvala. Zato mu Miklavž podari knjigo o hvaležnosti. Franci bo torej letos razmišljal, za kaj vse smo lahko hvaležni in kakšen odnos moramo imeti do vseh prejetih darov.

Pri našem razmišljanju pa naj nas vodi tale prilika - Lk 17, 11-19.

Poslušaj Izrael, Gospod, naš Bog, je edini Gospod. Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. Druga pa je tale: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Večja od teh dveh ni nobena druga zapoved.

Mr 12, 29-31

Na nedeljo, po prazniku vseh svetih, vsako leto obhajamo zahvalno nedeljo.  Opozori  nas na pomen zahvale in nas uči, da v vsem in vsakemu iščemo dobro. Zahvala zajema vse naše življenje – vse kar smo in kar imamo. Hvaležni smo Bogu in ljudem.
Najvišja oblika zahvale je daritev svete maše. Beseda evharistija pomeni zahvala. Vsak dan srečamo  ljudi, vsak dan lahko opazimo veliko stvari in doživetij, ki so se nam še včeraj zdele samoumevne. Iskreno hvaležni smo lahko samo, če se zavedamo dragocenosti prejetih darov.  Ob tem lahko resnično začutimo, da nas ima Bog rad.
Eden največjih darov, ki so nam dani je življenje. Bog je prav vsakega izmed nas poklical v življenje z namenom. Kristjani smo hvaležni za dar vere. V letu vere smo še prav posebej poklicani, da poglobimo svoj osebni odnos z Bogom, da ga po svojih najboljših močeh oznanjamo in uveljavljamo krščanske vrednote v svojem okolju. Tudi ta dar ni samoumeven. Tudi težke stvari se zgodijo zato, ker naše življenje to potrebuje, da nas izoblikuje v boljše ljudi.
Biti hvaležen pomeni imeti veliko srce. Pomembno je, da si ozavestimo, ne samo za kaj smo hvaležni, ampak predvsem komu smo hvaležni. Zahvala bližnjemu utrjuje dobre medsebojne odnose in gradi občestvo. Zato ne bodimo leni pri izkazovanju hvaležnosti. Zahvalimo se svojemu sozakoncu, staršem, otrokom, prijateljem,...
Neprenehoma se zahvaljujmo Bogu.
Če smo ljubeči do svojih bližnjih, smo ljubeči do Boga. In obratno. Ljubiti Boga pomeni ljubiti bližnjega. Ljudje, ki znajo ljubiti, ki se znajo zahvaliti, naredijo svet lepši.

V četrtek 11. septembra nam je na molitvenem srečanju spregovoril mag. Igor Luzar o okrožnici (apostolsko pismo) pod naslovom VRATA VERE.

V teh dneh mineva 50 let vatikanskega koncila in papež Benedikt XVI. ugotavlja da predvsem evropa danes živi krščanstvo v obliki tradicije. Se pravi, da smo pripadniki krščanstva vendar tega ne prakticiramo v veri (ne verujemo v Boga, ne molimo, ne prejemamo redno zakramentov, ...) in kar je najbolj žalosten podatek, da smo Slovenci narod, ki najmanj moli.

Leto vere je že bilo leta 1967, ki jo je razglasil papež Pavel VI., v nekem drugem kontekstu danes pa jo je papež Benedikt XVI. zopet razglasi in poslal okrožnico VRATA VERE, katera je sestavljena iz 2 delov.

1 DEL - razlaga o pomenu osebne vere

Da bi spoznali, da ne verujemo v nekaj (energija, ljubezen, neko božanstvo, ...), ampak v nekoga, v osebo to je JEZUS KRISTUS.

Vrata VERE, ki vodi v življenju, v sožitju z Bogom omogoča vstop v njegovo Cerkev, ki so nam vedno odprta. Čez ta vrata pa moramo stopiti, ko nam je oznanjena Božja beseda in se srce prepusti delovanju božje milosti. Naša vera se začne s krstom in konča pot s prehodom skozi smrt v večno življenje, ki pa je sad vstajenja Jezusa Kristusa.

V odlomku o Samarjanki, ki zajema vodo in se hkrati pogovarja z Jezusom, ki jo vabi k veri, lahko vidimo kako Samarjanka odkriva in prepoznava Jezusa kot odrešenika. Tukaj vidimo, da je VERA proces. Zato bo v tem letu VERE tudi večkrat slišati NOVA EVANGELIZACIJA. Kaj pomeni ta pojem? Je veselo oznanilo o Jezusu Kristusu. To kar so v preteklosti že delali naši predniki - evangelizirali.

Cerkev je sveta ker jo vodi in poseduje Bog in hkrati grešna, ker jo sestavljamo mi - grešni ljudje. Zato je potrebna prenove, da se bo vsa Cerkev zavedala svoje vere, jo poživila, prečistila jo potrdila in tudi izpovedala. Zato je to klic k SPREOBRNENJU. Od mene je odvisno kaj bom postal kot oseba in moja vera lahko raste samo skozi verovanje. Kakšen vernik sem? Ali prižgem z svojo vero lučko mojemu bližnjemu, sosedu, ... Si upamo izpostaviti svojo vero, biti jasen in glasen? In še to ali jo znam braniti? Vera ni samo zasebna, ampak tudi občestvena.

Kot pripomoček da prepoznam in najdem odgovore na temelje svoje vere imamo na razpolago katoliški Katekizem in še bolj zgoščeno - Kompendij.

V tem letu pa bomo še posebej uprli pogled v Jezusa Kristusa, ki je začetek in konec, alfa in omega, naš odrešenik. In naš vzor – Marija, katera je po VERI sprejela angelovo veselo oznanilo, da bo postala Božja Mati v poslušnosti svoje predanosti (v veri je prvo sprejela besedo v srcu, šele nato v telesu). Zato bo leto VERE ugodno za poglobitev pričevanja ljubezni.

2 DEL - kako naj to leto živimo - na ravni vesoljne cerkve, škofij, župnij in skupnosti

Papež predlaga da bi vero živeli na različnih ravneh in jo poglobili tam kjer se prepoznamo in sicer na ravni: vesoljne cerkve, škofovske konference, škofije,  župnij oz. skupnosti, posameznih občestev.

  1. povezanost in molitev s papežem, romanje v svete dežele, da zvesto prisluhnemo cerkvenemu učiteljstvu, zboru škofov (npr. bitka za zaščito družine),
  2. škofovski konferenci da promovirainja Katoliški Katekizem in Kompendij, ter da bi ga čim več prišlo med ljudi, da bi ga radi vzeli v roke, ga poglabljali in iskali odgovore na svojo vero,
  3. na ravni škofije - skupni vstop v leto vere z mašo in študijski dan o temeljnem poglabljanju Katekizma (kako je sestavljen, kako ga praktično uporabljati),
  4. kako bi živeli leto vere na ravni župnije:
    • da pri maši sodelujemo,
    • da vzpodbujamo doma,
    • kako bi poglabljali katekizem,
    • razdeljevanje katekizma,
    • ljudski misijon (z namenom poglobitve vere),
    • nove skupnosti (molitvene sk., biblične sk., zakonske sk., ...).

In naj zaključimo, da je VERA celoten odgovor na Božje povabilo. Bog se ti razodeva, ti pa v molitvi in celostnem življenju odgovarjaš na to Božje povabilo. Vero moramo poglabljati in nenehoma iskati odgovore.

Ne pozabimo svojih temeljev - svojo osebno odločitev! VRATA VERE SO NENEHNO ODPRTA

12. septembra je minilo 20 let odkar je zaživel karmeličanski samostan v Mirni Peči.

V nedeljo, 16. septembra, je bila v samostanski kapeli zahvalna maša, ki jo je vodil škof Andrej Glavan. Ob daritvenem oltarju so se mu pridružili tudi domači župnik Janez Rihtaršič in še pet duhovnikov.

Slovesnosti smo se udeležili tudi župljani in se tako zahvalili za velik dar, ki ga za nas predstavljajo sestre karmeličanke.

Škof Glavan je v pridigi predstavil pomembne mejnike pri gradnji samostana in oblikovanju kontemplativne skupnosti karmeličank, ki predstavlja oazo molitve in veselega služenja Bogu in ljudem. Poudaril je, da skupnost, ki živi v globoki edinosti, predstavlja navzočnost živega Jezusa.

Začetki Karmela v Mirni peči segajo v september 1992, ko sta se v hišo, ki jo je Redu v oporoki zapustila Mirnopečanka Angela Makše, naselili dve sestri. Po enem letu se jim je pridružila še tretja, nato sestra iz Avstrije in kasneje še druge.

Dolenjski Karmel je sad dolgoletne molitve sestre, ki je bila povezana z dobrotnico.  Po zaslugi lepega števila dobrih ljudi, ki so darovali svoj čas, delo in sredstva, je bil samostan zgrajen v enem letu.

Samostan, ki je posvečen Mariji, Kraljici angelov, je 1. maja 1997 blagoslovil ljubljanski nadškof in metropolit dr. Franc Rode.

Danes v njem živi devet sester in ena novinka. Zunanja ločenost od sveta omogoča, da so lahko bolj z Bogom in na ta način tudi bolj blizu ljudem.

Poleg dela v hiši in na vrtu je glavno opravilo njihovega Bogu posvečenega življenja molitev. Kot pravijo sestre, se vedno znova v Svetem Duhu obračajo s Kristusom k nebeškemu Očetu, da prosijo za duhovnike in vso Cerkev, da zastopajo vse ljudi v slavljenju, v zahvali, zadoščevanju in gorečih prošnjah. Vsak dan s posebno hvaležnostjo molijo za dobrotnike.

Med bogoslužjem je škof Glavan slovesno izročil Karmelski škapulir (svetinjico s podobo Karmelske Matere Božje) vsem, ki so ga želeli prejeti. Škapulir predstavlja redovno obleko, ki jo nosijo redovnice in pomeni posebno Marijino varstvo. Tisti, ki ga nosi, s tem kaže, da bi rad postal podoben Jezusu.

Ob zaključku svete maše so se sestre zahvalile vsem duhovnikom, ki so jim nudili duhovno oskrbo, in mnogim dobrim ljudem, ki so omogočili, da so se lahko naselile v naši župniji. Zahvalo so izrazile tudi v zadnji kitici pesnitvi, ki je nastala ob obhajanju obletnice:

»Bogu večna hvala naj se dviga iz src, kjer On v ponižnosti prebiva, na vas ljubezen se razliva, to naj plačilo bo za vaša dobra dela.«

Sv. Terezija Jezusova Andska je zapisala: »Smisel življenja karmeličanke me navdušuje: moliti za grešnike, živeti življenje popolne podaritve, ne da bi videla sadove. Združiti se z Bogom tako tesno, da se njena kri pomeša z Odrešenikovo krvjo, ki se daruje za Cerkev, za svetost njenih članov: za duhovnike, za grešnike.«

Hvala tudi vam, drage sestre karmeličanke, za vse velike in majhne žrtve ter odpovedi.

Hvala za molitev, ki po vaši zaslugi ne preneha niti sredi noči.

Hvala za brezpogojno ljubezen in ker, kot ste zapisale, prinašate Bogu vsak naš vzgib, vse hrepenenje, veselje, vse stiske in obup- vse prošnje, ki vam jih zaupamo.

V nedeljo, 9. septembra popoldne je bilo v Mirni Peči vseslovensko pritrkovalsko srečanje. Zbrali so se pritrkovalci iz enajstih župnij. Srečanje se je začelo z litanijami, nato je g. župnik predstavil mirnopeške zvonove.

Največji zvon tehta 1472 kg in je posvečen sv. Kancijanu. Drugi po velikosti je 1000 kilogramski Florjanov zvon, tretji je posvečen Mariji Brezmadežni in tehta 640 kg, najmanjši pa je 360 kilogramski zvon, ki je posvečen Tereziji Deteta Jezusa, ustanoviteljici karmeličank.

Najpomembnejši del srečanja pa se je seveda dogajal v zvoniku. Pritrkovalci so pokazali svoje znanje in iz zvonov privabljali blagoglasne melodije, ki so se razlegale po mirnopeški župniji, pritrkovalcem v veselje, Bogu v čast, klic mirnopeškim župljanom.

V nedeljo, 9. septembra so bili k drugi maši še posebej povabljeni župljani, ki so že dopolnili 70 let. Med mašo so imeli priložnost za sveto spoved, pri pridigi so lahko slišali, da bolniško maziljenje ni poslednje maziljenje in še nekaj primerov, pričevanj kako je ljudem pomagalo bolniško maziljenje. Nato so še sami pristopili k obredu bolniškega maziljenja, pri katerem duhovnik izgovori besede: "Po tem svetem maziljenju in svojem dobrotnem usmiljenju naj ti Gospod pomaga z milostjo Svetega Duha. Odpusti naj ti grehe, te reši in milostno poživi" in z oljem mazili čelo ter obe dlani. Po končani maši, so se še zadržali pri zvoniku, kjer so lahko poklepetali med sabo in tako lepo zaključili dopoldne.

V soboto, prvega septembra smo se podali na Zaplaz. Zaradi slabega vremena je peš romanje iz Mirne Peči odpadlo, tako da smo se na Zaplaz pripeljali z avtomobili. Tam smo ob 10h začeli z darovanjem svete maše v zahvalo za vse milosti in darove, ki smo jih prejeli v sklopu praznovanja 900 letnice župnije. Pri maši smo sodelovali še z romarji iz mariborske škofije. Pri pridigi nam je župnik iz Zaplaza obrazložil pomen mozaika ob oltarju, v katerem so vstavljene relikvije blaženega Alojzija Grozdeta. Ob koncu maše smo ob oltarju in izpostavljenem Najsvetejšem zapeli litanije v čast Alojziju Grozdetu in pa pesem "Ta fant imel res težko je mladost".

Z današnjim dnem se je v naši župniji zaključil teden, ki smo ga preživeli skupaj z otroki, teden oratorija. Letošnji oratorij je potekal pod geslom "Grem jaz". V zgodbi, ki smo jo spremljali skozi teden, smo spoznali življenje Marije Dominike Mazzarelo in ostalih sester, s katerimi je živela skupno življenje. Na katehezah smo se učili o preprostosti, potrpežljivosti, pomoči drugim ... Po katehezah je bil čas za delavnice, kjer so otroci izdelovali razne preproste igrače, pa tudi uporabne izdelke. Nato smo ob 12h odšli v cerkev, kjer smo se prijetno ohladili, ter pred Jezusom umirili svoje duše. Ko smo pojedli kosilo, so se pričele popoldanske igre, ki so nam pobrale še zadnje atome energije, ki je ostala v nas.

Za boljše razumevanje, pa je najbolje, da si pogledate vtise otrok ter animatorjev.