Teolog, zdravnik, politik, nekdanji predsednik državnega zbora, kritični razumnik, dr. Franc Cukjati je 15.3. v okviru postnih večerov predstavil nekaj razmišljanj iz svoje zadnje knjige Slovenske podobe zla pod naslovom Biti kakor Bog.

Osrednje vprašanje je izvor človeške hudobije. Zlo je resničnost duhovnega sveta, globoka, grozljiva skrivnost, ki je za preučevanje dostopna le po svojem razodevanju, po svojih podobah.  Takih močnih, poučnih podob je polno v slovenski polpretekli zgodovini, ko se je z revolucionarnim in okupatorskim nasiljem med drugo svetovno vojno  in poboji nedolžnih ljudi po njej, tudi v Sloveniji zlo razbesnelo v vseh svojih pojavnih oblikah.

Zla ni možno razložiti s pomanjkanjem empatije, ne more ga ustrezno razložiti psihoanaliza z podzavestnimi nagoni in pogojnimi refleksi, ker s tem ne upošteva, da je človek svobodno bitje s  svobodno voljo. V globini človekove osebnosti je zrno božje podobe. Če človek s svobodno voljo dovoli, da to seme vzklije in raste, želi posnemati Boga v dobroti, pravičnosti in brezpogojni ljubezni in tako najde svojo bivanjsko polnost in srečo. Lahko pa se človek zavestno in svobodno odloči za zlo in ekstremno hudobijo, hoče ˝biti kakor Bog˝, Boga izžene iz svojih osebnih globin.

Dr. Cukjati analizira, kakšne so zunanje okoliščine, ki omogočajo in spodbujajo takšne nenaravne človeške odločitve za ekstremno zlo.                                                                                                   

IDEOLOGIJA: Marksizem trdi, da je zgodovina boj med družbenimi razredi in da bo po Darwinovem zakonu močnejšega zmagal najmočnejši in najnaprednejši razred. Iztrebljanje manjvrednih razredov je zakon zgodovine. Tako kot nacizem je tudi marksizem že v sami osnovi genociden. Napreden revolucionarni razred pod vodstvom zveze komunistov lahko in mora z revolucijo in terorjem odstraniti manj vredne razrede. Za elito, ki predstavlja napredni družbeni razred, ni nikakršnih omejitev, v imenu zgodovine je dovoljeno in opravičljivo vse, NAM JE DOVOLJENO VSE, SMO KAKOR BOG.                                                                                                                                                     

UZAKONITEV:Sistem terorja je že od začetka skušal ustvarjati videz zakonitosti. O tem pričajo številni odloki med boljševiško revolucijo v Rusiji  kot tudi s strani OF izdani odloki in uredbe med drugo svetovno vojno v Sloveniji. Tem odlokom je skupno, da ne temeljijo na naravnem pravu in pravičnosti, ampak so namenjeni le opravičevanju zločinov. Po končani drugi svetovni vojni so slovenski komunisti  sovraštvo in maščevanje zapisali kot program. Kazensko pravo je postalo sredstvo za zatiranje in sistematičen boj proti določenemu delu prebivalstva. Zakoni niso bili pozitivni in pravični, ampak so opravičevali samovoljno zločinsko početje.                                                                                

KADROVANJE:Za izvajanje revolucionarnega programa je bil potreben izkušen in zanesljiv kader. Med prvimi, ki so prišli v OZNO so bili likvidatorji, ki so se že prej izkazali  z ubijanjem in terorjem. Znane so okrutne inicijacije  pri sprejemanju na višja mesta v OF. Vendar je v populaciji premalo psihopatov, da bi iz njih lahko rekrutirali takšno število krvnikov. Sistem je potreboval normalne ljudi, ki so šli skozi posebno vzgojo, ideologizacijo. Normalnega človeka je bilo treba prepričati, da sodeluje pri veliki ideološki nalogi. Moral je verjeti, da bo nastal nov svet z uničevanjem starega. Kako tanka je meja med dobrim in zlim pri normalnem povprečnem človeku lepo kaže znani Zinardov eksperiment na Stanfordu.

Dr. Cukjati se na koncu dotakne še posledic zla. Zlo je tako za žrtve in povzročitelje psihično breme. Mnogi povzročitelji zla so se pod težo zločinov zlomili, postali so psihiatrični bolniki. Tragično je, da uradna slovenska psihiatrija ni bila sposobna z odpiranjem in razčiščevanjem storjenih zločinov lajšati in zdraviti ˝nesrečne rablje ˝, ampak je vsak zdrav glas vesti odpravila in zdravila kot samoobtoževalne misli in s tem zaprla možnost  pomiritve, kesanja in resnične ozdravitve.  Dr. Cukjati meni, da je to največji greh slovenske medicine nasploh.

Na koncu pa še pomembno vprašanje , ali se lahko takšno zlo ponovi tudi danes. Ali danes obstajajo dejavniki, ki lahko vplivajo, da bi ponovno normalni,povprečno moralni in povprečno inteligentni ljudje ponovno zagrešili takšne zločine. Dr. Cukjati meni, da nove levičarske ideologije , ki s  čudno teorijo svobodne izbire spola in idealiziranjem LGBTR zanikujejo družino ter hočejo iz družbe odstraniti krščansko tradicijo, lahko predstavljajo nevarnost v tej smeri. Pomembno je, da se preteklih dogodkov kritično spominjamo. Le tisti, ki se spominja, lahko samostojno načrtuje prihodnost.

Dragi bratje in sestre!

»Zato, moji ljubi bratje /in sestre/, bodite stanovitni, neomahljivi, nadvse uspešni v Gospodovem delu, saj veste, da vaš trud v Gospodu ni prazen« (1 Kor 15,58). O »Gospodovem delu«, ki nam ga je zaupal kot trajno katehezo, smo razmišljali prejšnjo nedeljo. Ugotovili smo, da smo je potrebni kot naslovniki, a hkrati smo poklicani tudi biti kateheti, vsak v svojih okoliščinah. Vsi, ne le duhovniki in škofje ter katehistinje in katehisti.

Tudi današnje evangeljsko sporočilo lahko razumemo katehetsko: »Mar more slepi voditi slepega? /…/ Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj« (Lk 6,39.40). Najprej nas Jezus uči s svojim življenjem. Pot krščanske vere je postopno vstopanje v Božjo Skrivnost. Katehet kot Jezusov učenec prime v občestvu Cerkve drugega za roko in ga vodi v življenje v tej Skrivnosti, kar je velika milost za oba. Ta Skrivnost ni nasprotje razumskega vedenja, ampak daje novo luč vsem človekovim zmožnostim. Zato takšna kateheza ni nikoli končana, ker Skrivnost nima mej, vodi pa v vedno nova čudenja, ki preidejo v češčenje Božje navzočnosti. To postane človekova notranja drža.

Danes smo na koncu neke dobe, ki je trajala približno šest stoletij. Doživljamo velike kulturne spremembe, ki so prinesle s seboj tudi poplitvenje vednosti o veri in njenega doživljanja. Posledično na področju vere marsikdaj »slepec« »slepca« vodi. Zato je aktualno vprašanje, kako v teh razmerah oznanjati evangelij. Papež sv. Pavel VI. je v konstituciji O evangelizaciji zapisal: »Današnji svet potrebuje učitelje in pričevalce. Če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so tudi pričevalci« (41). Živeti in oznanjati vero pa za krščenega ni nekaj izbirnega, je »ukaz« v Pavlovem smislu: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal« (1 Kor 9,16).

 Dragi bratje in sestre, prisrčen pozdrav v Gospodu!

Postni čas je pred nami in vaši škofje želimo z vami nadaljevati poglabljanje krstne zavesti, o kateri smo vam pisali lani. Krst je za vsakega prvi korak njegovega vstajenja in ponudba novega življenja. Po njem smo poklicani k misijonski dejavnosti, da bi bili tudi drugi deležni sadov smrti in vstajenja Jezusa Kristusa ter zaživeli iz te podarjene novosti življenja. V duhu krstnega poslanstva želimo razmišljati o vseživljenjski katehezi, saj v skrivnost novega življenja ne bomo mogli nikoli prodreti do konca. Glavni katehet je vedno Kristus sam. Danes smo v evangeliju slišali del njegove edinstvene kateheze, imenovane govor na gori. Potem ko je z blagri razodel način Božjega delovanja do človeka (preteklo nedeljo), v današnjem odlomku pokaže na tiste, ki mu želijo slediti, ker so doživeli, da so bili ljubljeni, ko so bili še sovražniki (Rim 5,6–11). Na osnovi te izkušnje jim naroča: »Ljubite svoje sovražnike!« Ljubite jih, delajte jim dobro, blagoslavljate jih in molite zanje (Lk 6,27–28.35). Verjetno se strinjamo, da za takšno poslanstvo nismo nikoli dokončno pripravljeni in potrebujemo vseživljenjsko usposabljanje.

Nekateri se še spominjate, da je nekoč obstajal krščanski nauk ne le za otroke, ampak je potekal ob nedeljah popoldne za vse vernike. S spreminjanjem življenjskih navad smo to opustili, nismo pa uspeli uvesti novih rednih oblik verskega poučevanja odraslih. Ko v Cerkvi na Slovenskem govorimo o katehezi, pomislimo le na osnovnošolski verouk, kot ga izvajamo po župnijah. A »kateheza« pomeni več. Beseda izvira iz grške besede katehein, kar pomeni »odmevati«, »oznanjati«, pa tudi »uvajati« in »poučevati«. To pa ni omejeno le na otroško dobo, ampak je trajna potreba tudi odraslega kristjana, saj pomeni vedno globlje vstopanje v skrivnost vzajemnega odnosa med Bogom in človekom. In večino teh korakov ne more storiti otrok, ampak šele odrasel človek.

 Kateri dan v tednu je najlepši? Upam, da mi boste odgovorili tako, kot mislim sam. Nedelja. Ne zato, ker smo omenjenega dne večinoma prosti, ampak zato, ker je to dan, ki je posvečen Gospodu.

Nedelja, 16. septembra ni bila posvečena le Gospodu, ampak tudi vsem našim bolnim in ostarelim iz naše župnije. To veselo nedeljsko dopoldne smo sodelavci župnijske Karitas, kot tudi ostali župljani delili s tistimi našimi preizkušanimi brati in sestrami, ki zaradi starosti in morda tudi bolezni ne zmorejo več redno obiskovati nedeljske svete maše.

Oni so nam lahko med drugim zgled vere, in oni so lahko tisti, ki nam na vprašanje " Kaj mi pomeni Jezus?", dajo odgovor s svojim zgledom.

Jezus je živ samo, če živi v nas. Tudi v naših preizkušanih bratih in sestrah. V trpljenju najdemo drug drugega. Trpljenje je smisel našega življenja. Jezus se ne odmika od nas, ampak želi, da z njim nosimo križ. S križem, ki nam ga na naša ramena nalaga Gospod, si pripravljamo pot za nebesa.

Pred in med sveto mašo je bila priložnost za prejem zakramenta svete spovedi, med sveto mašo pa tudi priložnost prejema zakramenta bolniškega maziljenja, ki se ga je udeležilo lepo število vernikov.

Ob koncu še zahvala sodelavcem župnijske Karitas Mirna Peč, ki so nas po kocu maše prijazno pogostili, se z nami tudi kaj pogovorili.

Iskren Bog povrni tudi vsem ostalim - četudi neimenovanim. Hvala tudi Stvarniku, preko katerega smo bili deležni Božje milosti in bližine.

»Veselite se vedno v Gospodu; zopet pravim: Veselite se!« Flp 4,4

V soboto, 26. maja 2018, je bilo župnijsko romanje na Zaplaz. Veselih in hvaležnih src, s skupno prošnjo za duhovno rast župnije in osebnimi prošnjami smo se podali na pot peš, s kolesi in avtomobili.

Za letošnje prvoobhajance je bilo to zahvalno romanje. Že pri verouku so spoznali življenje in mučeništvo Alojzija Grozdeta. V kapeli, kjer so njegove relikvije, so se dotaknili oltarne mize in se mu priporočili. Domači župnik Janez Rihtaršič jih je spodbudil, da to naredijo ob vsakem ponovnem romanju na ta svet kraj. 

V homiliji nas je nagovoril g. Marko Japelj. Poudaril je, kako pomembno je, da ostanemo povezani z Jezusom preko prejemanja svete hostije, ki nam daje moč za življenje. 

Tudi ta dan smo prejeli to moč in veselje, predvsem pa čutili veliko hvaležnost do naše priprošnjice Svete Marije in ljubečega Očeta.

Takšna je bila sobota, 4. aprila 2018,  ko smo se že četrtič zapored zbrali  v Mirni Peči na vsakoletnem srečanju Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov ter župnijske Karitas Mirna Peč.

Druženje smo pričeli s sveto mašo v cerkvi Sv. Kancijana. Mašo je vodil domačo župnik, g. Janez Rihtaršič, ob somaševanju duhovnega asistenta Bratstva, g. Boruta Poharja, duhovnika v Karmelu g. Frančiška Novaka, in p. Marka Novaka.

Kot gost se je maše udeležil tudi župan občine Mirna Peč, g. Andrej Kastelic, ki je v naše veliko veselje ostal z nami tudi v nadaljevanju srečanja.

Med mašo in tudi po njej nam je ubrano prepeval moški pevski zbor » Rožmarin« pod vodstvom zborovodje in organista g. Gorazda Kermca. Fantje so iz domače fare in skupaj prepevajo že skoraj 15 let, tako, da smo bili nad njihovim petjem res lahko navdušeni vsi, še posebej ob pesmi » Angelček«, ki smo jo ob koncu zapeli skupaj z njimi.

Gostom, ki so bili tokrat prvič z nami, je namestnica voditelja Darinka Slanovec predstavila poslanstvo Bratstva in vse zbrane povabila, naj ponesejo glas o Bratstvu še drugim trajno telesno bolnim in invalidnim osebam, da bi se nam pridružili.    

Božji blagoslov, ubrana pesem in spodbudna družba so nam  vlili v srce tisti žarek sonca, ki ga potrebuje sleherni človek, da se prebije skozi oblake vsakdanje sivine.

Zato se  vsem iskreno zahvaljujem:  najprej g. županu, Andreju Kastelicu, ker si je z veseljem vzel nekaj svojega dragocenega časa za nas. Iskren Bog lonaj vsem duhovnikom, posebej domačemu župniku, g. Janezu Rihtariču, ki nas vedno sprejme odprtih rok.

Iskrena hvala moškemu pevskemu zboru  Rožmarin in sodelavkam župnijske Karitas Miran Peč, ki so marljivo poskrbele za našo telesno hrano.

Predvsem pa Bogu hvala za vse milosti, ki smo jih bili v tem sončnem dnevu deležni vsi zbrani. 

Božje kraljestvo ni zgoraj, ni spodaj, v tebi je...

V nedeljo, 14. januarja, so člani mladinskega zbora pripravili koncert z naslovom Pridi, glej, Bog prišel je med nas. Pod vodstvom zborovodje Anite Miklič in ob spremljavi klavirja, kitare in bobnov so zapeli nekaj božičnih pesmi in z njimi skušali obuditi veselje božiča ter spomniti, da le-to ne sme trajati le nekaj dni po 25. decembru, ampak je to veselje vedno v nas samih. Po koncu koncerta so se pevci in poslušalci ob prigrizkih še malce zadržali pred cerkvijo, nato pa sporočilo o Božjem kraljestvu znotraj nas ponesli vsak v svoj dom.

»Zahvaljujte se Gospodu, ker dober, ker na veke traja njegova dobrota«

je bilo novomašniško geslo g. Andreja Sajeta, ko je prvič v naši župniji pred 25 leti daroval sveto mašo. Na Župnijsko žegnanjsko nedeljo je to geslo ponovno  zadonelo v Selah na Koroškem, kjer že 3. leto redno obhaja z nedeljskimi mašami.

Na Sele smo poromali z molitvijo rožnega venca, v zahvalo za njegovo življenje in odločitev za duhovni poklic, ter v drugem v priprošnji za njegovo pogumno nadaljnjo pot. Slovesno mašo je obogatelo tako čudovito zborovsko petje, kot doživeto pričevanje Andrejevega sošolca  Jožeta Čuka o njegovem odločanju za poklic in njuno prvo srečanje v semenišču. Eno jima je bilo isto, hrepenenje po Bogu in njegovi dobroti oz. ljubezni.

Druženje smo nadaljevali v dvorani, kjer so nas  pogostili s kosilom, sladicami in pijačo. Prijetno in brez zadrege je bilo poklepetati s kakim domačinom, saj nas je združeval slovenski jezik. Po vsem tem kramljanju smo se poslovili in poromali še k Gospe Sveti (Maria Saal),  kjer smo Marijo počastili z litanijami in pesmijo. Ogledali smo si še vojvodski prestol, ki stoji na Gosposvetskem polju pri kraju Gospa Sveta. Dežne kaplje pa so nas nenehno spremljale, na poti domov  pa nas je razveseljeval g. Jože Krevs z deklamiranimi pesmimi. Romanje smo zaključili z molitvijo rožnega venca in se zahvalili šoferju za lepo in mirno vožnjo.

Hvala g. Andreju Sajetu za njegovo duhovništvo, kot tudi g. župniku Janezu Rihtaršiču za organizirano romanje na Sele.

http://www.burger.si/Austria/Koroska/MariaSaal/GospaSveta.html

Sto je število, ki se nam zdi polno. Doživeti to častitljivo starost pomeni prestopiti mejo. Župnijska cerkev v Mirni Peči je 15. aprila 2017 doživela 100 let od njene posvetitve. To dejanje ljubljanskega škofa Antona Bonaventura Jegliča je zgradbo postavljeno v vihri svetovne vojne naredilo za svet prostor, za milosti poln kraj. Bog si je izbral to svetišče za posebno mesto, kjer ga je vedno lahko najti, se z njim srečati in prestopiti mejo zemeljskega. To je mesto, kjer se zemlja druži z nebesi in človek z Bogom. Naši predniki so v stiskah vojnih let in tudi v miru želeli prestopiti iz vsakdanjih stisk in nemoči k Njemu, ki je trdna pečina, k Njemu, ki daje mir Mirni Peči.

Apostol Peter nas spominja, da smo mi živi kamni svetišča, postavljeni na pričevanje naših prednikov. Vabi nas naj se damo vzidati v duhovno zgradbo, v Cerkev, ki ima konkreten obraz v naši župnijski skupnosti (prim. 1 Pt 2,4-9). 100-letnica posvetitve naše župnijske cerkve je vabilo vsakemu župljanu, da se posveti, da svoje srce približa Bogu. Tako bo vsakdo izmed nas postal Božje svetišče, nosilec Boga v svet.

Praznovanje župnijskega žegnanja, na nedeljo po godu župnijskih zavetnikov sv. Kancijana, Kancija, Kancianile in Prota, 4. junija, je bilo zunanje obhajanje 100-letnice posvetitve, ki je bila že na veliko soboto. To je bil dan hvaležnosti: Bogu in našim prednikom. Z ureditvijo trga ob cerkvi smo pokazali vredne svojih dedov, ki so v veliko težjih razmerah zgradili in vzdrževali cerkev. S tem smo sprejeli tudi poslanstvo, da v ta prostor vdihnemo življenje. Lepota trga nam mora biti spodbuda za lepoto naših odnosov, srečevanj na tem prostoru.

To nedeljo je bilo gotovo veliko lepih srečanj. Ob pesmi zvonov so g. škofa Andreja Glavana konjeniki pripeljali do župnijske cerkve. Tu je že od devete ure kot priprava na sveto bogoslužje potekala molitev pred Najsvetejšim. Pred sveto mašo so žene, ki so se čez leto zbirale ob ročnih delih, na oltarje pogrnile prtove, ki so jih izvezle za to priložnost. Resnični okras oltarjev to nedeljo je bilo vse, kar je župnijska skupnost v letu priprave na ta dan storila.

Ob začetku bogoslužja je g. škof dvanajstim župljanom izročil oljenko prižgano ob velikonočni sveči. Ti so jih odnesli na mesta, kjer je bila ob posvečenju župnijska cerkve maziljena s sveto krizmo. Pri darovanju je Hetelov oče, ki je bil ministrant v času župnikovanja g. Antona Zoreta, prinesel na oltar kelih. Ta je bil župniku Zoretu podarjen ob 30-letnici njegovega pastirovanja v Mirni Peči. Simbolično pomeni vsa prizadevanja za novo cerkev, ne le župnikovo, ampak vseh župljanov, ki smo se jih tako spomnili v molitvi. Krstna knjiga, v katero je vpisanih skoraj 8000 tistih, ki so bili krščeni v tej cerkvi, je znamenje sorodstvene vezi, vezi vere, ki nas povezuje v župnijsko skupnost. Delček razbitega oltarja nas je spomnil na razdejanje, ki ga je vojna pustila na cerkvi ob napadu na Mirno Peč. Pomeni pa tudi vse razbite družine in ranjene družine zaradi pobitih mož in sinov. V škofove roke je da okrušek oltarja položila ga. Tilka Kolenc, ki je izgubila 4 brate. Ga. Tončka Savšek je v imenu 47 župljanov, ki so v tem letu vsak dan zmolili rožni venec za našo župnijsko skupnost položila na oltar jagode rožnega venca. Bogoslužje so z mogočnim in ubranim petjem povzdignili pevci vseh zborov in instrumentalisti. Kakor vsako nedeljo so svoj delež dodali bralci in ministrantje. K goreči molitvi je pripomogla tudi veličastna okrasitev cerkve z venci, ki so jih pletli po vaseh in žlahtnost vrtnic.

Ob koncu svete maše smo se zbrali ob Marijinem kipu in skupaj z njim blagoslovili tudi novo urejeni trg.

Nekdaj je veljal rek: Kjer je maša tam je tudi kaša. Zato je bilo poskrbljeno, da nihče ni bil lačen. Odličen golaž in vol je bil zalit z izbranim vinom, ki ga je postreglo Društvo vinogradnikov. Kakor kruh in pecivo so tudi vino za praznovanje prispevali dobri župljani. Pred litanijami so nas ob pesmi Čebelic in Rožmarina nagovorili povabljeni gostje. Veselemu razpoloženju so dodali glas harmonikaši. Ga. Frančiška Hren, ki že 60 leti služi kot gospodinja, je od papeža Frančiška prejela posebno priznanje.

Popoldansko druženje so popestrili gasilci s prikazom svojih spretnosti, poskrbeli pa  so tudi za postavitev klopi. Otroke je zabaval čarodej, nekateri so se popeljali s kočijo in zajahali konja. Mirno roko in oster pogled so ocenjevali lovci ob streljanju z zračno puško. Podeželska mladina je s kmečkimi igrami nasmejala tako tekmovalce kakor gledalce.

Vsi, ki smo bili v nedeljo vključeni v praznovanje, smo pisali zgodovino. Pomemben dan, prav kakor tisti pred 100 leti, ko je bila župnijska cerkev posvečena. Veličasten mlaj, ki so ga postavili Globodolci, nas bo še nekaj časa spominjal na nedeljsko dogajanje. V nas pa naj nikoli ne zbledi zavest, da pripadamo eni družini in da imamo skupen dom – župnijsko cekev.