V soboto, pred župnijskim žegnanjem, 5. junija 2016, smo Mirnopečani že tradicionalno poromali na Zaplaz in se izročili priprošnji Matere Božje in bl. Alojzija Grozdeta. Nekaj nas je pot prehodilo peš. Z ostalimi župljani (okoli 200 nas je bilo) smo v svetišče vstopili skozi sveta vrata. Za družine prvoobhajancev je bilo to zahvalno romanje za dar svetega obhajila. Ob koncu maše so prvoobhajanci položili svojo roko na oltar v katerem počivajo relikvije bl. Alojzija Grozdeta. Tako smo sprejeli sporočilo tega svetega kraja: tukaj je on – Alojzij Grozde, ki je dovolil, da ga Jezus v svetem obhajilu popolnoma prevzame in mu da novo življenje. Ob njegovem zgledu in priprošnji lahko tudi jaz tako pristopam k svetemu obhajilu.

Več slik

Na cvetno nedeljo popoldne smo se v lepem številu zbrali na župnijskem pokopališču.

Na Gospodov dan, 13. septembra, so se pri sveti maši ob 9. 30, zbrali naši starejši, bolni in drugače preizkušeni bratje in sestre. Bogoslužje, ki ga je vodil upokojeni duhovnik, g. Jože Ovniček, so obogatili s sodelovanjem pri branju beril, mašnih prošenj in uvodne misli v molitev Oče naš.

Z nami je bil tudi bogoslovec, g. Matej Gnidovec, ki bo letos dobrodošla pomoč v naši župniji.

G. Ovniček je v svojem nagovoru izrazil veselje nad dejstvom, da je veliko mlajših župljanov omogočilo starejšim in onemoglim ponovno srečanje ob župnijski oltarni mizi. Sicer pa smo pred Gospodom vsi mladi. Vsi smo njegovi ljubljeni otroci, saj nas je odkupil s svojo nedolžno krvjo, s smrtjo na križu. Evangelist Janez pravi, da nam je Kristus izkazal ljubezen do konca. Tudi kristjani lahko tako ljubimo, saj je v nas Kristus. Moč za dejavno ljubezen  vedno znova prejemamo v molitvi, v zakramentih in pri Sv. maši. Tako se lahko svojim bližnjim in drugim približamo z razumevajočo ljubeznijo, kakor je to delal Jezus Kristus.

Med bogoslužjem je veliko število faranov prejelo zakrament bolniškega maziljenja.

Pred in med Sv. mašo je bila priložnost za prejem zakramenta svete spovedi.

Po blagoslovu je domači župnik, Janez Rihtaršič, povabil starejše in bolne na druženje ob župnijski cerkvi, kjer smo jim prostovoljci župnijske Karitas pripravili pogostitev.

V imenu vseh, ki smo danes prejeli zakrament svete birme, izrekam: HVALA IN SLAVA SVETEMU DUHU.

Hvala župnijskemu občestvu; vsem, ki ste ob sredah, po večerni maši, molili za nas in naše družine, pevcem, krasilni ekipi, ministrantom,... in vsakemu posamezniku, ki s svojim zgledom in molitveno podporo pomaga tudi naši duhovni rasti.

Hvala našim staršem, ki so nam dali najboljše kar lahko – doto vere. Hvala vsem botrom, da ste odgovorno sprejeli nalogo.

Veseli smo, da so danes med nami bogoslovec. g. Roman Ivanetič, g. Frančišek Novak in g. Janko Pirc– lepo vas pozdravljamo in se zahvaljujemo za sodelovanje pri sveti maši.

Lepo se zahvaljujemo g. Marjanu Primc - žrtvovali ste svoj čas, se trudili in poučevali birmance na podružnici Karteljevo. Zato vam podarjamo sliko podružnične cerkve, saj vemo, da ima posebno mesto v vašem srcu.

Najlepša hvala našemu župniku Janezu Rihtaršič. Najbrž ste velikokrat ravno v nas dobili potrditev vaše življenjske odločitve in poslanstva ter še bolj začutili, kako zelo so potrebni duhovni poklici. :) Današnji dan kaže na to, da nobena molitev in nobena žrtev ni zaman. Podarjamo vam sliko vašega zavetnika, da vas bo spremljal tudi na ta način.

Iskrena hvala gospodu škofu Andreju Glavan. Vaše ime je neizbrisno povezano z nami. S ponosom ga bomo izrekli ob vsakem vprašanju: „ Kdo je pa tebi podelil zakrament svete birme?“ Danes vam obljubljamo, da ne bo izrečeno samo kot odgovor na to vprašanje, ampak ga bomo vpletali tudi v naše molitve. Zdaj, ko smo postali odrasli kristjani, se čutimo še bolj odgovorni, da molimo za Cerkev in za našega škofa. Podarjamo vam sliko Mirne Peči, da vas bo pogled nanjo spomnil, da tudi mi prosimo za molitev.

Okrepljeni z močjo Svetega Duha, z veseljem v srcu in nasmehom na ustih, stopamo v svet, da ga polepšamo drugim in sebi. Zato vedno znova izrekamo: HVALA IN SLAVA SVETEMU DUHU.

Ko dan se rodi ali sonce poslovi, iz naše cerkvice sv. Kancijana mogočni zvon zadoni!

Danes, ob današnji svečanosti prvega svetega obhajila, na sedmo velikonočno nedeljo, ko vso našo cerkev prežarja neskončna radost, se Vam starši prvoobhajencev z globokim spoštovanjem in prisrčnostjo, zahvaljujemo za ves trud in potrpežljivost, ki ste ga vložili v vzgojo prvih korakov srečanja naših malčkov,  s svojim največjim prijateljem Jezusom, ko je prav po tiho potrkal na njihova mlada srca.

Naše družine so danes na velikem razpotju, čeravno vemo, da je družina nenadomestljiva zibelka življenja. Kdo še danes govori mladim o vrednotah ljubezni in zvestobe, o lepoti družinskega življenja. Čeravno se zavedamo , da je družina tista, ki skrbi za polno krščansko življenje, da morejo naši otroci priti do zrele vere, bi bila brez vaše pomoči in vašega neutrudnega razdajanja, molitve in žive vere, ta pot zelo trnjeva in posuta s kamenjem. Naj vam bodo te besede hvaležnosti v nadaljno spodbudo, da Vam bomo tudi v bodoče trdno stali ob strani v vseh vaših prizadevanjih za našo župnijo, saj si tudi mi starši želimo, da bi naši otroci ostali božji prijatelji in zvesti pričevalci vere.

Na priprošnjo farnega zavetnika, svetega Kancijana, sprejmite velikodušno našo pomoč, in v Kristusovi ljubezni in zdravju uživajte, danes in prav vsak dan, blagoslovljeno veliko noč! Prisrčna hvala za mnoge stvari, za katere se včasih zdi, kot da jih ni pa vendar zanje vemo vsi vaši iskreni farani.

Naj Bog in naša mati Marija, majniška kraljica, vse stotero povrneta, Vam pa tudi gospodični Blažki Gorenc, saj je bila prav ona tista, ki je s svojo pesmijo in prisrčnostjo, prve dve leti, vlila Jezusa v mlada srca, naših prvoobhajencev. Tudi njej, iskrena hvala!

Lepo se zahvaljujemo tudi vsem, ki ste kakorkoli pripomogli, da je današnja slovesnost tako lepa; vsem molivcem za prvoobhajence in njihove družine, pevcem z ga. Anito Miklič, ministrantom in krasilkam cerkve. Bog povrni vaš trud!

Hvaležni naši skupni mamici Mariji smo se tisti, ki smo se v letošnjem letu družili v okviru svetopisemskih uric, zbrali v Dolenjskem Lurdu, v Šentjerneju. Mariji smo izročili tudi tiste, ki so zaradi bolezni ali kakšnega drugega vzroka ostali doma.

Lepo majsko nedeljsko popoldne smo nadaljevali z ogledom multivizije v kartuziji Pleterje in bližnjega muzeja na prostem. Tu smo si v objemu gozda in bližnjega potočka ogledali nekaj značilnih stavb iz preteklosti, hranili zajčka, pobožali dihurja, lovili kokoši in pozdravili tudi vse ostale živali.

Nato smo se odzvali prijaznemu povabilu družine Matko. Na njihovem vikendu so bili otroci  navdušeni nad skakanjem v napihljivem gradu in niti niso imeli časa okusiti vseh dobrot, ki so nam jih pripravile pridne roke.

Najlepša hvala g. župniku za organizacijo.

Na tem mestu gre zahvala tudi vsem staršem, ki so vztrajali in kljub hitremu tempu življenja vozili otroke na svetopisemske urice. Tudi tu se lahko dobi vzpodbuda, da otrokom večkrat povemo, da jih ima Bog rad in da želi, da smo srečni. Ravno obdobje, od 3. do 6. leta,  je zelo pomembno, da otrok pridobi občutke ljubezni in varnosti, ki jih daje samo Bog. To je za naše otroke  najboljša popotnica v življenje.

V soboto, 28.marca, je v mirnopeški župniji, v tamkajšnjem Župnijskem domu potekalo prvo srečanje Krščanskega bratstva bolnikov in invalidov dolenjske regije, ter župnijske Karitas. " Vzrok za to je bil sicer nenapovedan, pa tudi neviden gost, Tonijev " Abraham".

Res, Toni zna presenetiti. Pa ne le mene, ampak tudi vse ostale. Ni izbral prijateljev le z Dolenjske, ampak je napravil pošten "krog", ki je segal od Ljublane, do Celja, in Sežane.

Prav tako ni pozabil povabiti zvestih sodelavcev župnijske Karitas, in seveda, g. župnika, Janeza Rihtaršiča.

Tako kot vsako naše srečanje, smo tudi to pričeli s preprosto molitvijo: s križem, Očenašem in Zdravamarijo.

Sledil je uradni del srečanja, ob katerem smo spoznali, kaj Krščansko bratstvo bolnikov in invalidov sploh je. Poslanstvo Bratstva je predvsem v tem, da se trudimo vključiti prizadete v družbo, pomagati slehernemu bratu in sestri iz osamelosti, spodbujati k odgovornosti sebe in bližnjega. Smo odprti za vse prizadete v poškodbah, ne glede na starost, po načelu: vsi dajemo, vsi prejemamo. Velik pomen dajemo tudi duhovnemu življenju, saj nas k temu spodbujajo Jezusove besede: " Vstani in hodi". Kaj to pomeni? Kljub bolezni, ali pa prav zaradi nje, vsak dan svojemu življenju dajati smisel.

Ob video projekciji, ki je sledila, smo "prehodili" 40 let Bratstva v Sloveniji,in 70 let Mednarodnega bratstva, ki po svetu zajema več kot 50 držav. Uradni del srečanja smo sklenili z orisom Mednarodnega kongresa, ki je lanskega julija potekal v Celju.

Potem pa je sledilo...presenečenje. Najprej so nas pogostile sodelavke župnijske Karitas z dobrotami, ki so jih pripravile njihove spretne roke, sledil pa je trenutek, ki nam je vzel dih. Naenkrat smo na mizi zagledali torto, in ob njej " Abrahama" - našega Tonija. Toni ne bi bil Toni, če bi praznoval kar "sam". Seveda smo bili mi z njim, a on na nikogar ne pozabi. Ko je bilo treba zarezati v torto, je k sebi na presenečenje vseh nas povabil še našo Tino.

Da vse to ni potekalo brez domačih viž, je za to poskrbel Zlatko, s svojo harmoniko, kot tudi za lepo zapete pesmi pri maši.

Slavljenec je tako, kot se spodobi, s seboj odnesel nekaj skromnih daril, ki smo mu jih prisotni podarili. V imenu Bratstva je to storila Katja Miklič, s strani župnijske Karitas pa tajnica Štefka Žagar.

Ob zaključku srečanja, smo se v farni cerkvi udeležili še večerne svete maše, ki jo je vodil duhovni asistent Borut Pohar.

Toni, naj bodo zlati žarki v Tvojih očeh vse dni Tvojega življenja. Hvala Ti tudi za to, da smo lahko skupaj s članicami župnijske Karitas, g. župnikom, začutili neskončno ljubezen do soljudi, osamljenih, trpečih, pa tudi do Boga.

Bog Vam povrni!

Na tretjo postno nedeljo smo imeli križev pot na podružnici na Malem vrhu. Kljub vetrovnem dnevu se je zbralo lepo število ljudi. Po zamisli našega gospoda župnika naj bi ta križev pot namenili za naše družine. Premišljevanje križevega pota smo vodili starejša in mlajša zakonska skupina. Gospod župnik je vodil, možje so nosili križ, žene smo ob vsaki postaji prebrale Jezusovo trpljenje in najmlajši so nosili sveče.

Na tem križevem potu nas Jezus vabi, da vsak dan vzamemo na svoje rame svoj križ, le tako se zbližamo z njim. Križ tako postane vir veselja, zmage in svetlobe. Če trpljenje sprejmeš, tako najdeš Jezusa, ta pa ti da moč, da ga potrpežljivo prenašaš. Tako ni trpljenje več nesmisel, osamljenost, izguba ampak veselje in smisel za življenje.

Naj zakjučim z molitvijo svetega Janeza Marije Vianeja:

»LJUBIM TE GOSPOD IN PROSIM TE LE ZA ENO MILOST, DA BI TE VEČNO LJUBIL.

MOJ BOG, ČE MOJ JEZIK NE MORE VSAK TRENUTEK GOVORITI, DA TE LJUBI, HOČEM,

DA BI MOJE SRCE TO PONAVLJALO OB VSAKEM MOJEM DIHU.«