Po nedeljskem kosilu smo se pari obeh mirnopeških zakonskih skupin, naši otroci in gospod župnik odpeljali v Belo Krajino.

Povzpeli smo se na 375 metrov visoko Sodevsko steno, od koder smo opazovali okljuk Kolpe. V Starem trgu ob Kolpi nas je sprejel gospod Jože Pavlakovič, ki vodi terapevtsko skupnost Tau. Povabil nas je v cerkev in nam pripovedoval o njeni zgodovini. Ogledali smo si mizarsko delavnico. V kapeli skupnosti Tau nam je pričeval nekdanji odvisnik. Po dveh bivanjih v skupnosti se je odločil, da bo ostal tam in pomagal s svojimi izkušnjami. Poudaril je, kako pomembna je vzgoja za iskrenost in odgovornost. Postregli so nam s pecivom, čajem in kavo. Mirnopeški moški so ob slovesu zapeli na dvorišču. Na poti domov smo se ustavili v Podturnu, v gostišču Štravs.

Tako smo zakorakali v novo šolsko leto z romanjem in priprošnjo k svetemu Jožefu, zavetniku družine.

Tudi letos smo poromali k Mariji v Međugorje.Romanje pa se je začelo že doma s samo pripravo na odhod. Poromali smo kot ena družina, ki je nas vodila celo v preizkušenost, kjer smo pokazali svojo potrpežljivost, vztrajnost kot na drugi strani zaupanje, odločnost in tudi ponižnost. Kar lepo število romarjev se je podalo prvič na to pot romanja.Spremljalo nas je tudi nestanovitno vreme, a milost nam je bila dana v urah romanja na Križevac kot tudi na Crnico. A kljub slabemu vremenu in množici ljudi, nas je spremljal v srcu čudoviti mir,sproščenost ter budno oko enden za drugega. Doživeti so trenutki pred izpostavljenim najsvetejšim, tej množični tišini in le glasnim čebljanjem ptic. 

Tega se ne da opisati, ker to moraš sam doživeti. 

Marijina bližina nas je krepila s tolažbo in vlivanja novega upanja.Kliče nas k zaupanju v njeno varstvo, v poslušnost njenih sporočil. Hoditi z Marijo po Jezusovi poti, je pot ,ki jo je Marija že prehodila , zato pozna vsako oviro in prepad, vsak ovinek in strmino. 

Marija je MOJA in TVOJA Mati. 

Vračanje domol nas je pot vodila po vzdolžu Jadranske obale ,kjer smo se ustavili v Vrbcu pri Makarski- Makarski Lurd, V votlino, ki je podobna lurški so leta 1908 postavili oltar in kip Lurške Marije. Zapeli Lavretanske litanije in si ogledali Bližnjo cerkev, ter okolico. 

Rahla utrujenost je nas je zazibala v spanec in nas začela prebujati z lepimi pričevnji in ob petju Marijinih pesmi odpiralo srce v veselje. Čeprav je že kar veliko časa minilo od romanja, so spomini še vedno tako bistri in v srcu zapisani, kot bi bilo to včeraj. Marijina bližina je z nami, včeraj, danes in jutri ...

V četrtek, 3. aprila, smo se po večerni maši z velikim zanimanjem odpravili proti župnišču, saj nas je obiskala s. Marija Sreš, ki je 40 let svojega življenja delovala med najrevnejšimi indijskimi ženami.

Najprej smo si ogledali film o njenem delu, ki je bil posnet ob njeni 70 letnici. Težko je preklopiti v nam popolnoma tuje okolje, s pomočjo prikazanega smo se temu poskušali približati.

Marija Sreš je Prekmurka, doma iz Beltinec. Kot sestra iz reda misijonark Jezusa Kristusa, ki je nastal v povezavi z jezuitskim redom, se je leta 1971 odpravila med najrevnejše prebivalce – animistične staroselce v južno indijsko zvezno državo Gudžarat. V Indiji je kastni sistem še vedno močno prisoten. Staroselci veljajo za družbene izobčence, pripadnike najnižjih kast, nevredne stika z višjimi kastami, ki morajo trpeti na tem svetu. Preko reinkarnacije se rojevajo v višje kaste in tako počasi napredujejo po družbeni lestvici. S tem se opravičuje družbeno krivičnost.

V 70. letih prejšnjega stoletja je bilo kot misijonar zelo težko vstopiti v Indijo, saj so indijske oblasti zaradi slabih izkušenj z Angleži po letu 1947 prepovedale vstop tujim krščanskim misijonarjem. Prijateljstvo med Titom in Nehrujem je s. Mariji kot jugoslovanski državljanki odprlo vrata za vstop v Indijo. Od oblasti je dobila pogoj, da mora končati študij gudžaratskega jezika in primerjalne književnosti. Diplomirala je leta 1976.

V svojem 40 letnem poslanstvu je Marija Sreš skupaj s sosestrami in v sodelovanju z domačini veliko storila za izboljšanje materialnega in socialnega položaja staroselk v močni patriarhalni družbi zaničevanja in zapostavljanja, saj jih je opismenjevala, učila veščin in poklicev ter pogumno posegala v njihovo tradicijo. Za Kristusa je pričevala tako, da je bivala med najbolj ubogimi, z njimi živela preprosto življenje ter se naučila njihovega jezika in kulture. Staroselce je sprejemala z globokim spoštovanjem, v duhu drugega vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora.

Kasneje je pričela razvijati še svoj pisateljski talent. Napisala je kar lepo število knjig v gudžaratskem jeziku. Rdeča nit njenih zgodb je življenje revnih podeželskih žensk na jugu Indije, ki je polno izkoriščanja, neenakopravnosti, krivic in prizadevanja za boljše življenje. Za svojo prvo knjigo Tam kjer kesude cveto je dobila državno nagrado za književnost in to kot prva neindijska ženska in kristjanka. Tudi njena druga knjiga Pogovori s Kavito je dobila nagrado književne akademije Gudžerat. V slovenščino so prevedene še Ženska ženski, Doma sem, kjer je moje srce in Najprej je bila ženska.

Pred tremi leti se je zaradi političnih razmer, ki niso več dovoljevale tujim misijonarjem delo v Indiji, vrnila domov v Slovenijo. Pogreša predvsem dobre strani tamkajšnjih ljudi kot so prijaznost, toplina, gostoljubje, družabnost. Z ženami v Indiji je ohranila tesne prijateljske stike, letos jih je tudi že obiskala.

Kljub letom ostaja vitalna, bistrega duha in ustvarjalna.

Večer je povezovala Mateja Subotičanec.

Ob koncu srečanja nam je s. Marija pokazala nekaj prečudovitih ročnih del staroselk. Že samo otip izdelka priča, da se v ozadju skrivajo ure in ure pridnega in ustvarjalnega dela.

S. Mariji Sreš smo hvaležni, da nam je povedala svojo življenjsko zgodbo. Kot je dejala med pogovorom, je v teh 40 letih bivanja v Indiji predvsem pridobila sama. In to smo začutili tudi poslušalci: njeno širino, odprtost, zmožnost dvigniti se nad situacijo, predvsem pa njeno močno intuicijo, kako se znati toplo približati in nagovoriti vsakega človeka.

Osebno menim, da je Marija Sreš še ena velika Slovenka, ki je po krivici potisnjena ob rob tudi s strani Cerkve.

Slovenska družba je po osamosvojitvi, ta je verjetno to samo pospešila, ne pa povzročila, prešla v tisto fazo svojega razvoja, ko izginja njena temeljna zgodovinska naravnanost v kateri je, vsaj v prevladujoči zavesti večine državljanov, praktično vse slonelo na kmetu, v katerem so mnogi videli steber naroda in države. Slovenski kmet, ki ga ne smemo zamenjavati s prebivalcem podeželja, predstavlja le še 3, 7% prebivalstva in ustvari le še 1,2% BDP. Politično in gospodarsko pomeni najmanj v dosedanji zgodovini. Poglavitno moč črpa iz skrbi za ohranitev kulturne krajine. To ima široke posledice, od števila duhovniških poklicev, preko gospodarske do moralne krize v kateri se nahajamo. Smo narod in državljani v iskanju samega sebe. Vemo kaj nočemo biti, ne vemo kaj. Ko bomo to odkrili, bomo našli tudi pot. Tako, kot so jo drugi narodi. Potrebna je volja vsakega posebej in vseh dobro mislečih. Voditeljev, ki bi nam jo kazali, se moramo zaradi težkih zgodovinskih izkušenj bati.

Slovensko družbo razjeda razočaranje in strah na meji obupa pred prihodnostjo. Zato v zgodovini ni nikakršne osnove. Vse ker imamo, smo ustvarili sami. Nikomur nismo kot narod nič dolžni, nikomur nismo povzročili krivice. Tudi državne dolgove bomo, kot že tolikokrat v zgodovini, odplačali. Naša največja ovira k napredku sta samozaničevanje in samoponiževanje. Vse kar je naše, naj bi bilo slabo, tuje dobro. Poglejmo svoje hiše, hleve, polja, vinograde… Spomnimo se, kako smo živeli pred nekaj desetletji, kaj smo jedli, kaj pili in primerjajmo z današnjim. Kot noč in dan! Spomnimo se naših blatnih, sivih, zanemarjenih vasi. Danes mnoge delujejo kot pravljična naselja. Izžarevajo naše preteklo delo in trpljenje, skrb za boljši danes in lepši jutri! Zakaj nočemo tega videti? Zakaj se nočemo tega veseliti in uživati? Pozabili smo na naše delo, nasedli lažni propagandi, da nam je bilo vse podeljeno v časih »socializma s človeškim obrazom«, ki ni nikoli obstajal. Kot ni bilo lesenega železa! V veliki meri smo prav zaradi njega tam, kjer smo. Njegova največja posledica je neskončna bančna luknja. Preje je bilo takih, ki so trdili, da je tvoje »naše«, bistveno manj. Sedaj se je njihovo število zaradi slabih zgledov iz preteklosti pomnožilo. Red moramo začeti ustvarjati vsak pri sebi, ne drugih! Vsak bo za sebe dajal odgovor, za druge le, če jim bo držal vrečo pri kraji!

Slovenija ni bila nikoli bogata dežela. Tudi Švica ne, ki nam je bila ob osamosvojitvi vzor. Švica je Švica postala zaradi dela, ne kraje! Pameti in predvsem pridnosti. S takimi, ki so delovni in zanesljivi rad vsak sodeluje. Slovenci smo res nekoliko čudni. Tako prisegamo na svojo kmečko pamet, kmečko poreklo, kmečko poštenost, samozavest in neodvisnost, sedaj pa bi radi samo čakali, da nam pade z neba, da pomaga država. To ni naša kmečka tradicija. Nekateri vidijo v državi samo skrbnico revežev in pomoči potrebnih, ne pa skupno ustanovo, ki nam pomaga takrat ko sami kot posamezniki ne zmoremo.

Slovenci imamo za seboj zelo kruto in težko zgodovino. Vključno z zadnjo svetovno vojno in tedni po njej, ko ni bili nikoli v tako kratkem času pobitih toliko Slovencev. In to od slovenske roke po boljševiških, neslovenskih zgledih. Pravzaprav nismo nikoli tako udobno živeli kot sedaj. Mi pa mislimo, da še nikoli ni bilo tako hudo. Naša zemlja je, kot je pred okroglo 200 leti zapisal Valentin Vodnik, zdrava. Mi smo njena težava. Ker ne spoštujemo lastne preteklosti in sami sebe. Slovenci nismo bili nikoli narod bogatašev, pa tudi beračev ne. Slovenska zgodovina je zgodovina preudarnega in odgovornega dela. Ne špekulacije s kapitalom, še manj neskončno iskanje subvencij in raznih oblik pomoči. Delo odpira varno in gotovo prihodnost. Tudi osebno in državno neodvisnost. Da o pravi svobodi in resnični osebni sreči niti ne govorimo.

Kar nekaj let že delujem v Hiši kruha (Škofja Loka) kot zakonska in družinska terapevtka, vodim pa tudi različne programe osebnostne in duhovne rasti. Skozi izkušnje spoznavam posebnosti ženske duše in njen način religioznega iskanja. Spoznanje, da je med ženskami mnogo skritega trpljenja, me vodi k večjemu sočutju in bližini z njimi. Odkrivam, da v obdobjih brezizhodnosti, nerazumevanja in notranjega trpljenja kaže ženska izjemno ustvarjalnost, s katero je sposobna notranje preobrazbe in ohranjati upanja. Če ne prej, se ta preobrazba začne dogajati po 35. letu. Meni ljuba podoba tega razvoja je pot na goro. Na ravnini je otroštvo in kasneje vsa socializacija, ki je namenjena temu, da oseba najde svoje mesto v družbi, da je sprejeta, da se lahko uresniči. A cena za to sprejetost je včasih precejšnja, saj pomeni potlačitev delov sebe, ki tudi želijo živeti, pa jim do zdaj ni bilo dovoljeno. Ko pride na vrh gore, se notranja dinamika začne spreminjati. Kot bi telo in duša rekla, da ne moreta več naprej po starih navadah. Kam naj grem sedaj?

Morda se začne javljati neko nejasno nezadovoljstvo, občutek, da nisem v pravi koži. Pri nekaterih se močno oglasi telo z doslej neznanimi bolečinami. Pri drugih prihaja do izgorelosti, tesnob, strahov in zaskrbljenosti. V notranjosti se začno oglašati glasovi ali občutki, ki so že dolgo stvar preteklosti, a kažejo na to, da je v ženski neka nedokončana zgodba, ki se želi zaključiti. Res je blagodejno, ko se ženska začne poslušati. Ko pride želja po nečem novem, boljšem.

V tem procesu je najprej potrebno dvoje: najti svojo dragocenost in vrednost in pregledati nahrbtnik življenja. Kaj vse se je v teh letih v njem nabralo? Ali je res potrebno, da to še naprej nosim s seboj? Ali sem res vse to, kar so mi povedali drugi o meni? Ali se veselim sebe, ali verjamem v lastno vrednost?

Izkušnje kažejo, da se ključni premiki v ženski začnejo dogajati z odkrivanjem lastne istovetnosti in vrednosti. Veliko žensk se na tej poti sooča s pretirano zaskrbljenostjo in skrbjo za druge, druge muči perfekcionizem, tretje povsem zanemarijo sebe ali pa se nenehno primerjajo in tekmujejo z drugimi. Mnoge morajo počasi sprejeti nepopolnost in slabosti lastnih staršev in jim odpustiti njihove napake, včasih tudi nasilje vseh vrst. A kriz na teh poti se ni potrebno bati, kajti so ena velika priložnost, da ženska razvije še druge razsežnosti lastne osebe. Pri tem pa mora sprejeti dejstvo, da morda bližnjim na začetku ne bo všeč njena sprememba .

Seveda je za to preobrazbo potrebno imeti nekaj časa zase, sicer pa se že sama po sebi pojavi želja po več samote in tišine. Zelo koristna je ženska družba, skupina, kjer se lahko odprto pogovarjamo. Včasih je potrebna psihoterapevtska obravnava.

In še nekaj je potrebno: rast v duhovnosti ali osebni veri. Dobro je odkriti sebe v Bogu, kakorkoli si ga že predstavljamo. Ko ženska svobodno vstopi v raziskovanje odnosa z Bogom, ko začne poslušati Svetega Duha v svoji življenjski zgodbi, ko se lahko odpre v odnosu z drugimi ženskami, tedaj privre na dan vrelec njene duhovne izkušnje ljubljenosti in poklicanosti. Ker se pogosto srečujem z ženskami v duševni krizi, lahko potrdim raziskovanje dr. P. Morgan, ki je prišla do zaključka, da je največji izziv za te ženske to, da cilj terapije postane verski razvoj. Podobno je trdil C.G. Jung, ki je rekel, da« med vsemi svojimi pacienti srednjih let ni niti enega samega, katerega končni problem ne bi bil njegova religiozna naravnanost. Vsak boleha v končni fazi za tem, kar je izgubil… /…/. Nihče ni resnično ozdravljen, če ponovno ne doseže svoje religiozne naravnanosti, kar pa s formalno veroizpovedjo ali pripadnostjo kateri izmed Cerkva še zdaleč ni rešeno.«

Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo.  Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami - in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom.To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno. (1Jan 1, 1-4)
Veselje pa je v tem, da smo vsak na svoj način pristopili in našli  Boga, bodisi v svojem srcu ali v svojem bljižnjem. V množičnem številu (70 -90) smo v moči slavljenja odpirali svoja srca in dovolili da nas vodi Sveti Duh. On pa je nas je vodil k ljubezni in soočanju z resnico. Vsak se je lahko srečal odkritjem branja Svetega pisma in v njem odkrival kako je pravzaprav Bog res blizu in ga tudi sam osebno nagovarja. Ali celo to, da se nekdo sprašuje kako mogočno in trdno vero je imel sam apostol Peter. Tudi sam hrepenim po tej globoki in trdni veri. Tudi mi smo imeli v tem času seminarja čas, da se za trenutek ustavimo in se ozremo vsak vase. Odpremo vsa vrata svojega srčnega stanovanja, odprem vse predalčke v svojem življenju in dovolim da v njih vstopi Božja milost in ta nas ozdravi ali odstrani kar me ovira na poti življenja. Da pa zmoremo prositi  za dar odpuščanja, dar veselja, dar miru, dar zaupanja, dar molitve,.....  so nas nagovorila mnoga pričevanja naših gostov, kateri so imeli različne ali težke preizkušnje v življenju in so zmogli prehoditi to pot le z trdno vero in upanjem, ter s pomočjo molitev drugih ljudi. V duhovni rasti smo gradili na osebnem odnosu do bljižnjega oziroma do vsakega človeka. Ta duhovna rast nas je oblikovala v samega Kristusa oziroma njemu podobnega in to tako, da zmoremo pogledati človeka v oči, se za njega zahvaliti, ga blagosloviti in prositi za odpuščanje. Mar ni to lepa krščanska drža? Zmogli smo, saj je nas Jezus medtem tolažil, hrabril, odpuščal, ljubil in nas ozdravljal bodisi na telesu ali na duši. Nekaj izrazitih ozdravljen je bilo: kar nekaj oseb na hrbtenici (po več letnih bolečinah), kolena, na ramenih, povrnil sluh na desnem ušesu, glavobolov, bolečine v zobu ali pa to da smo mnogi prejeli mir, tolažbo, veselje, voljo in upanje v do/v življenje. In seveda Gospod še vedno ozdravlja in se bodo nadaljna ozdravljenja še pokazala kasneje. In zakaj nebi izrazili vse to v veselju, ko pa vemo da smo stopili korak bolj na globoko.Res je, da se je zaključil seminar, ni pa se zaključila naša nadaljna rast in hoja za Jezusom. To pa bomo še bolj poglobili na naših rednih tedenskih srečanjih v molitveni skupini, katera gradi v slavljenju, pogovor o Bogu in njegovi ljubezni in graditev na temelju molitve za osebne potrebe, kot za potrebe drugih ljudi.
In resnica je ta: Da je "Ljubezen potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje,  ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice.  Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh jeljubezen.

{vsig}novice/2014/prenova{/vsig}

V današnjem času praktično ni možnosti, da bi se možje usedli skupaj in po moško pomodrovali. Družba ne vzpodbuja takšnega načina druženja. Možje se po naravi težje na prvo žogo navdušimo za nekaj novega. Kljub vsemu se nas je v soboto, 14. decembra, v OŠ T. Pavčka zbralo okrog 100 fantov in mož na prvem moškem zajtrku v Mirni Peči.

Nejc Ramovš, povezovalec programa, je z uvodnimi besedami prekinil naše pomenkovanje o tem in onem. Moški pevski zbor Rožmarin je ubrano zapel nekaj svojih najlepših. Župan Andrej Kastelic in župnik Janez Rihtaršič sta že s pozdravnimi besedami usmerila misli v naše družine in medsebojne odnose, o katerih je prav, da v tem predprazničnem času tudi razmišljamo.

Moški zajtrk je bil organiziran v okviru društva Družina in življenje. Dani Siter skupaj z ženo Vilmo vodi to društvo, zato je bil naš prvi predavatelj kar on sam.

Srečanje je kot katoličan začel s kratko molitvijo. Sledilo pa je predavanje, ki je nas vse navdušilo in nagovorilo.

Živimo v času, ki družini in dobrim medsebojnim odnosom ni naklonjen. V svetu vladajo pravila, ki so v popolnem nasprotju z zdravimi odnosi. Človek na splošno v svetu težko najde vzpodbudo za srečen, ljubljen odnos. Že ameriški predsednik Lincoln je pred 200 leti ugotovil, da je zdrava družina predpogoj za dobro državo. Če se ozremo na stanje v naši državi, je položaj zelo zaskrbljujoč.

S sklenitvijo zakonske zveze obljubimo pred Bogom svojo zvestobo ženi, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju … Kako močna je ta obljuba se običajno niti ne zavedamo, kaj šele, da bi vsak dan o tem premišljevali in obljubo obnavljali. Samo v moči medsebojne ljubezni se moremo te obljube držati, za kar pa se je treba aktivno truditi prav vsak dan. Zdrava družina je največja dota, ki jo lahko damo svojim otrokom.

Mož mora biti tudi duhovni oče vsake družine. V Pavlovem pismu Efežanom beremo, da naj možje ljubimo svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe. Beseda, ki Siterja najbolj nagovarja je kakor, tako močna mora biti ljubezen, da daš življenje zanjo.

Prav tako v pismu Efežanom piše: Zato naj tudi vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža. Siter odlomek povezuje z žensko naravo, ki si želi ljubezni in moško osebnostjo, ki nenehno hrepeni po spoštovanju. Torej zakonca morava drug v drugem nagovarjat tisto, kar potrebujemo za izpolnjen odnos.

Ura in pol razmišljanja o razlikah med ženo in možem, v katerega je bilo vpletenih veliko primerov iz resničnega življenja, v katerih se je našel prav vsak izmed nas, je minila zelo hitro. Dani Siter je s svojo odlično interpretacijo podane vsebine poskrbel, da nam misel niti za trenutek ni odšla svojo pot.

Iz kuhinje pa je že dišalo …

V soboto, 7. decembra. se je v mirnopeški OŠ T. Pavčka zbralo približno 200 deklet in žena. Vodilna misel, ki nas je združevala, je bila  iz prve Mojzesove knjige: Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril… Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.

G. Vilma Siter iz društva Družina in življenje nam je v predavanju podrobneje razčlenila različne odlomke iz Sv. pisma, ki ga kot kristjanka dnevno prebira, in jih vpletala v naša življenja, vloge, ki jih živimo.

Rdeča nit njenega razmišljanja je bila ženska kot zakonska žena razpeta med dnevne aktivnosti in odnose ter kot taka vržena v današnji svet, kjer je vse postavljeno na glavo. Nič več ni prostora za sveto, vse je dovoljeno in podvrženo trenutnemu užitku.

Vilma Siter je po poklicu zdravnica, ki je v svoji praksi velikokrat opažala, kako  porušeno psihično ravnovesje močno vpliva na vrsto bolezni. Pred 13 leti se je skupaj z možem Danijem začela aktivno ukvarjat z zdravljenjem zakonskega odnosa oz. z vzgojo zakoncev za dobre družine, ki so največja dota za otroke.

Ko se par poroči, traja romantično razmerje še nekaj časa, kmalu pa nastopijo prve težave. Ker sta mož in žena dve različni osebnosti s svojimi fizikalnimi in duševnimi specifikami, morata te razlike čim prej spoznati in si po njih prihajat nasproti. Žene težimo k temu, da bi može spreminjale, a dejstvo je, da lahko človek spreminja samo sebe. Mož nam more biti največja učna delavnica.

Emancipacija je naredila veliko zmede v našem prostoru. Žena se nikakor ne sme dvignit nad moža in prevzet nadzor nad vsemi segmenti družine. Odnos mora biti enakopraven.

Žene smo božje princeske, ki možem pomagamo priti v nebesa, je bila misel, ki jo je g. Vilma kar nekajkrat ponovila. Za dober zakon in družino se je treba neprestano truditi. Veliko štejejo drobna dejanja, majhne pozornosti, pohvale in zahvale. Težave so del vsakdanjika, a kristjani moremo  črpati  moč v Jezusu Kristusu, ne smemo pa pozabiti tudi na  moč Sv. Duha.

Ženski zajtrk je bil organiziran pod okriljem društva Družina in življenje. Pozdravila sta nas tudi župan g. Andrej Kastelic in župnik Janez Rihteršič, ki nas je duhovno ogrnil pod Marijin plašč. Župnijski dekliški zbor pod vodstvom Anite Miklič nam je s svojim petjem o ljubezni  božal naše duše. Povezovalka srečanja g. Mateja   Subotičanec  pa je skozi vso dopoldne občuteno prepletala besede o ženski duši.

V neuradnem delu srečanja so misli prihajale na dan. Tiste neizrečene pa so začele spreminjat…

Prvi letnik mirnopeške mlajše zakonske skupine se je zadnji oktobrski vikend zaključil s končnim izletom. Starejšo zakonsko skupino prijetno druženje čaka spomladi - v drugem semestru.

Septembra smo - kot naši šolarji - pari zakonskih skupin v Mirni Peči zakorakali v drugi letnik - starejši drugi torek, mlajši pa tretji.

Parom mlajše zakonske skupine je gospod župnik ob vstopu v novo šolsko leto podaril kupone za vikend seminar v Njivicah, na Hrvaškem otoku Krk, ki ga je pripravilo društvo Družina in Življenje.

Krompirjeve počitnice so naši otroci začeli pri dedkih in babicah, tetah in stricih, varuškah, …

Petkovo popoldne smo si možje in žene na skoraj dvestokilometrskem potovanju proti morju že neobremenjeno podarjali v dvoje, če izvzamemo usklajevanje mnenj in omejeno mero strpnosti pri sprejemanju priporočil sozakonca na sovozniškem sedežu.

Ko se je cesta prevesila proti morju, smo zapeljali v gosto meglo, ki se je med spuščanjem v dolino razkadila, in po cesti, ki je poleti dan in noč prenatrpana, smo se s prijetnim občutkom umirjenega potovanja pripeljali do Krškega mostu.

Glede na statistiko bi lahko pričakovali osip, a smo se do začetka seminarja vsi zakonci mlajše skupine, naša voditelja s svojo zvedavo, nasmejano deklico in par iz starejše skupine zbrali v hotelu Beli Kamik, kjer sta nas prijazno sprejela gospa Vilma in gospod Dani ter njuni sodelavci. In ne boste verjeli: celo do zaključka smo vsi zdržali - nihče ni omagal! Ali smo tako dobri? Ali pa je bilo izobraževanje v preteklem letu tako učinkovito? Pa šalo na stran. Hvala vsem, ki so se zavedli perečih težav družbe zaradi skrhanih ali razbitih družin in se trudijo za preživetje temeljnih naravnih gradnikov naroda ter ljubeče, čuteče, sočutne in srčne odnose med njihovimi člani.

Nagovorom z različnih področij zakonskega življenja so sledili odmori, med katerimi smo se zakonci odmaknili v sobe ali sprehodili zunaj, da smo se v paru pogovarjali o predstavljeni temi.

Duhovno oskrbo na seminarju sta nam nudila pater Matej in duhovnik Rafko. V soboto sta nas obiskala mirnopeški župnik Janez in bogoslovec Roman.

Morje je bilo še toplo, le tanko gornjo plast je jesen že začela ohlajati. Sobotno popoldne je sonce prebilo oblačno kopreno in krajši čas toplo grelo.

Šestemu nagovoru v soboto zvečer, ki ga je za žene povedala gospa Vilma, možem pa nadstropje nižje predstavil gospod Dani, je sledila sveta maša v cerkvi svetega Apolinara v Malinski, med katero smo obnovili poročne obljube in prejeli blagoslov. V hotelu nas je čakala slovesna večerja v dvoje.

V nedeljo smo se po dveh nagovorih v hotelu udeležili svete maše in se po kosilu poslovili.

V Njivicah smo poslušali:

- 1. nagovor: PET NEVARNOSTI, KI LAHKO OGROZIJO EDINOST MED ZAKONCEMA,

- 2. nagovor: BOŽJI NAMEN IN BOŽJI NAČRT ZA ZAKON,

- 3. nagovor: POGOVOR MED ZAKONCEMA,

- 4. nagovor: KAKO REŠUJEVA SPORE,

- 5. nagovor: BOŽJA MOČ ZA ŽIVLJENJE V ZAKONU,

- 6. nagovor: VLOGA MOŽA / ŽENE V ZAKONU,

- 7. nagovor: MOČ BLAGOSLOVA,

- 8. nagovor: GRADIVA DEDIŠČINO, KI OSTANE.

V četrtek, 17.10.2013, nas je s svojim obiskom razveselila in se nas s svojim pričevanjem globoko dotaknila s. Slavka Cekuta.

Srečanje smo začeli s sv. mašo, nadaljevali z molitvijo rožnega venca pred Najsvetejšim, kjer je Gospod slišal tudi glasno izgovorjeno desetko v albanskem jeziku. Nato smo se preselili v župnišče, kjer smo prisluhnili in skušali razumeti, kako poteka življenje v tej bližnji, a zdi se zelo oddaljeni Evropski državi.

S.Slavka je šolska sestra de Notre Dame in misijonarka, ki zadnjih deset let deluje v Albaniji, v vasi Oret Fatlume - trenutek sreče, pri mestu Elbasan. Skupaj s sosestro iz Nemčije skrbita za 52 otrok in jim dajeta toplino, občutek sprejetosti in ljubezen. To troje otroci brez staršev najbolj žejno potrebujejo. Vzgajata jih za odgovornost in učita za življenje. Za temi otroci so težke zgodbe, mnogi so živeli na cesti, bili zlorabljeni ali jim je bilo kakorkoli drugače ukradeno otroštvo. Sestri si prizadevata za celostno vzgojo otrok, mladih in zaposlenih domačinov. V vasi imajo tudi vrtec, ki ga obiskuje 100 otrok iz okoliških revnih družin. Sestri koordinirata tudi delo v ljudski kuhinji v mestu Laču, domu za fante in domu za dekleta z izobraževalnim centrom.

Z njo sta prišli tudi dve dekleti, ki sta nam z glasbo in plesom približali tamkajšnjo kulturo.

Albanija je za s.Slavko sveta zemlja. Zaveda se, da so mnogi kristjani dali življenje za Gospoda. Zato se veseli, da lahko tu oznanja Božjo ljubezen.

S. Slavka je povedala, da dan začne in konča z molitvijo. Takrat je sama z Gospodom. Med njenim pričevanjem pa smo lahko zaslutili, da je celo njeno življenje molitev.