Gospod župnik je najprej blagoslovil novi del pokopališča. Nadaljevali smo s križevim potom, ki se je odvijal po isti poti kot spremljamo pokojne k zadnjemu počitku.

Pri križevem potu so lepo in zavzeto sodelovali letošnji prvoobhajanci in njihovi starši.

Ko na klancu tam kmetujem
ob delu svojem premišljujem
o težavah, ki se vrste
ob katerih pa Karitas še kako pomemben je.
Pa se vprašam, kdo pa Karitas sploh je?
Razmišljam in spoznavam, da to dobri so ljudje,
ki za težave drugih mar jim je.
Pomislim kaj da oni vse počno,
da tem ljudem lahko koristijo,
tem ljudem ki so na dnu
z občutkom da živijo kot v peklu.
Se sočutno z njim pogovore,
pogum in upanje jim zažele,
po možnosti pa še materialno oskrbe.
Dostikrat izkaže se,
da osamljenost glavna težava je.
Tem ljudem pomaga že
topel stisk prijateljske roke.
Karitasovci redno se sestajajo,
se med seboj pogovarjajo
o težavah ki nastajajo
in temu primerno ukrepajo.
Včasih pa izkaže se,
da kakšna stiska le zaigrana je.
Te ljudi se posvari,
da lepo od njih to ni
in da lahko le srečni so,
da najhujšega ne občutijo.
Za zaključek pa pozivam vas
postanite delček Karitas!