Napisane besede je apostol Peter izrekel Jezusu. Nam bolnikom, invalidom, ter preizkušanim bratom in sestram ne bo potrebno iti na goro. Lahko pa s svojim življenjem pričujemo Zanj. K temu smo poklicani. Zakaj? Si mar kot kristjan, Božji otrok, ne želiš večnega življenja? Pot v večnost pa poteka po poti križa. Jezus nam ga je naložil kot breme, pa ne iz obupa, ampak, da bi po njem prišli do znamenja UPANJA. Da bomo sposobni hoditi po tej poti, moramo biti zazrti v Jezusov obraz. Kdor namreč gleda pred seboj obraz odrešenika, bo varno romal po poti večnosti. Bog nas vedno kliče. Kot nekoč, tudi danes.
Bog povrni vsem, ki ste se v soboto, 6. aprila odzvali Njegovemu klicu. Hvala vsem trem duhovnikom zbranim okrog oltarne mize: g. Borutu Poharju, g. Jožetu Razingerju, p. Marku Novaku.
Naštetim sta se ob oltarni mizi pridružila tudi dva ministranta: Lovro in Benjamin. Hvala tudi domačemu župniku, g. Janezu Rihtaršiču, za katerega vem, da je bil v mislih z nami vsemi.
Posebej hvala tudi moškemu pevskemu zboru » Rožmarin, » ki je z ubranim petjem polepšal bogoslužje.
Na koncu Bog lonaj vsem članom in članicam župnijske Karitas, ki so poskrbele ta telesno oporo.
Vsi mi pa ne pozabimo: Bog nas še vedno vabi in kliče v svojo bližino. Kot nekoč. Danes… jutri… čez leto dni…
