Kar nekaj let že delujem v Hiši kruha (Škofja Loka) kot zakonska in družinska terapevtka, vodim pa tudi različne programe osebnostne in duhovne rasti. Skozi izkušnje spoznavam posebnosti ženske duše in njen način religioznega iskanja. Spoznanje, da je med ženskami mnogo skritega trpljenja, me vodi k večjemu sočutju in bližini z njimi. Odkrivam, da v obdobjih brezizhodnosti, nerazumevanja in notranjega trpljenja kaže ženska izjemno ustvarjalnost, s katero je sposobna notranje preobrazbe in ohranjati upanja. Če ne prej, se ta preobrazba začne dogajati po 35. letu. Meni ljuba podoba tega razvoja je pot na goro. Na ravnini je otroštvo in kasneje vsa socializacija, ki je namenjena temu, da oseba najde svoje mesto v družbi, da je sprejeta, da se lahko uresniči. A cena za to sprejetost je včasih precejšnja, saj pomeni potlačitev delov sebe, ki tudi želijo živeti, pa jim do zdaj ni bilo dovoljeno. Ko pride na vrh gore, se notranja dinamika začne spreminjati. Kot bi telo in duša rekla, da ne moreta več naprej po starih navadah. Kam naj grem sedaj?
Morda se začne javljati neko nejasno nezadovoljstvo, občutek, da nisem v pravi koži. Pri nekaterih se močno oglasi telo z doslej neznanimi bolečinami. Pri drugih prihaja do izgorelosti, tesnob, strahov in zaskrbljenosti. V notranjosti se začno oglašati glasovi ali občutki, ki so že dolgo stvar preteklosti, a kažejo na to, da je v ženski neka nedokončana zgodba, ki se želi zaključiti. Res je blagodejno, ko se ženska začne poslušati. Ko pride želja po nečem novem, boljšem.
V tem procesu je najprej potrebno dvoje: najti svojo dragocenost in vrednost in pregledati nahrbtnik življenja. Kaj vse se je v teh letih v njem nabralo? Ali je res potrebno, da to še naprej nosim s seboj? Ali sem res vse to, kar so mi povedali drugi o meni? Ali se veselim sebe, ali verjamem v lastno vrednost?
Izkušnje kažejo, da se ključni premiki v ženski začnejo dogajati z odkrivanjem lastne istovetnosti in vrednosti. Veliko žensk se na tej poti sooča s pretirano zaskrbljenostjo in skrbjo za druge, druge muči perfekcionizem, tretje povsem zanemarijo sebe ali pa se nenehno primerjajo in tekmujejo z drugimi. Mnoge morajo počasi sprejeti nepopolnost in slabosti lastnih staršev in jim odpustiti njihove napake, včasih tudi nasilje vseh vrst. A kriz na teh poti se ni potrebno bati, kajti so ena velika priložnost, da ženska razvije še druge razsežnosti lastne osebe. Pri tem pa mora sprejeti dejstvo, da morda bližnjim na začetku ne bo všeč njena sprememba .
Seveda je za to preobrazbo potrebno imeti nekaj časa zase, sicer pa se že sama po sebi pojavi želja po več samote in tišine. Zelo koristna je ženska družba, skupina, kjer se lahko odprto pogovarjamo. Včasih je potrebna psihoterapevtska obravnava.
In še nekaj je potrebno: rast v duhovnosti ali osebni veri. Dobro je odkriti sebe v Bogu, kakorkoli si ga že predstavljamo. Ko ženska svobodno vstopi v raziskovanje odnosa z Bogom, ko začne poslušati Svetega Duha v svoji življenjski zgodbi, ko se lahko odpre v odnosu z drugimi ženskami, tedaj privre na dan vrelec njene duhovne izkušnje ljubljenosti in poklicanosti. Ker se pogosto srečujem z ženskami v duševni krizi, lahko potrdim raziskovanje dr. P. Morgan, ki je prišla do zaključka, da je največji izziv za te ženske to, da cilj terapije postane verski razvoj. Podobno je trdil C.G. Jung, ki je rekel, da« med vsemi svojimi pacienti srednjih let ni niti enega samega, katerega končni problem ne bi bil njegova religiozna naravnanost. Vsak boleha v končni fazi za tem, kar je izgubil… /…/. Nihče ni resnično ozdravljen, če ponovno ne doseže svoje religiozne naravnanosti, kar pa s formalno veroizpovedjo ali pripadnostjo kateri izmed Cerkva še zdaleč ni rešeno.«
