Kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo na svoje oči videli, kar smo opazovali in so otipale naše roke, to vam oznanjamo: Besedo življenja. In življenje se je razodelo in videli smo ga. Pričujemo in oznanjamo vam večno življenje, tisto, ki je bilo pri Očetu in se nam je razodelo. Kar smo torej videli in slišali, oznanjamo tudi vam, da bi bili tudi vi v občestvu z nami - in mi smo v občestvu z Očetom in njegovim Sinom Jezusom Kristusom.To vam pišemo zato, da bi bilo naše veselje dopolnjeno. (1Jan 1, 1-4)
Veselje pa je v tem, da smo vsak na svoj način pristopili in našli Boga, bodisi v svojem srcu ali v svojem bljižnjem. V množičnem številu (70 -90) smo v moči slavljenja odpirali svoja srca in dovolili da nas vodi Sveti Duh. On pa je nas je vodil k ljubezni in soočanju z resnico. Vsak se je lahko srečal odkritjem branja Svetega pisma in v njem odkrival kako je pravzaprav Bog res blizu in ga tudi sam osebno nagovarja. Ali celo to, da se nekdo sprašuje kako mogočno in trdno vero je imel sam apostol Peter. Tudi sam hrepenim po tej globoki in trdni veri. Tudi mi smo imeli v tem času seminarja čas, da se za trenutek ustavimo in se ozremo vsak vase. Odpremo vsa vrata svojega srčnega stanovanja, odprem vse predalčke v svojem življenju in dovolim da v njih vstopi Božja milost in ta nas ozdravi ali odstrani kar me ovira na poti življenja. Da pa zmoremo prositi za dar odpuščanja, dar veselja, dar miru, dar zaupanja, dar molitve,..... so nas nagovorila mnoga pričevanja naših gostov, kateri so imeli različne ali težke preizkušnje v življenju in so zmogli prehoditi to pot le z trdno vero in upanjem, ter s pomočjo molitev drugih ljudi. V duhovni rasti smo gradili na osebnem odnosu do bljižnjega oziroma do vsakega človeka. Ta duhovna rast nas je oblikovala v samega Kristusa oziroma njemu podobnega in to tako, da zmoremo pogledati človeka v oči, se za njega zahvaliti, ga blagosloviti in prositi za odpuščanje. Mar ni to lepa krščanska drža? Zmogli smo, saj je nas Jezus medtem tolažil, hrabril, odpuščal, ljubil in nas ozdravljal bodisi na telesu ali na duši. Nekaj izrazitih ozdravljen je bilo: kar nekaj oseb na hrbtenici (po več letnih bolečinah), kolena, na ramenih, povrnil sluh na desnem ušesu, glavobolov, bolečine v zobu ali pa to da smo mnogi prejeli mir, tolažbo, veselje, voljo in upanje v do/v življenje. In seveda Gospod še vedno ozdravlja in se bodo nadaljna ozdravljenja še pokazala kasneje. In zakaj nebi izrazili vse to v veselju, ko pa vemo da smo stopili korak bolj na globoko.Res je, da se je zaključil seminar, ni pa se zaključila naša nadaljna rast in hoja za Jezusom. To pa bomo še bolj poglobili na naših rednih tedenskih srečanjih v molitveni skupini, katera gradi v slavljenju, pogovor o Bogu in njegovi ljubezni in graditev na temelju molitve za osebne potrebe, kot za potrebe drugih ljudi.
In resnica je ta: Da je "Ljubezen potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh jeljubezen.
{vsig}novice/2014/prenova{/vsig}