V letošnji Stični smo se nekateri udeležili delavnice, ki so jo pripravili Mladi za Kristusa. Ker smo bili nad njimi zelo navdušeni in smo delavnico zapustili z lepimi občutki, smo se odločili, da jih v okviru prenove misijona povabimo tudi v našo župnijo. Tako so v petek 9.12.2011, v mirnopeškem župnišču pripravili srečanje za mlade. To srečanje smo začeli s kratko igrico, kjer je vsak izmed nas dobil različen piškot, potem pa smo glede na vrsto piškota dobila vprašanje, s katerim smo se med seboj spoznali. Po tej igri se je začel »uradni« del srečanja. Najprej nam je Tadej povedal nekaj o Božjem načrtu za vsakega izmed nas. Izvedeli smo, da tudi, če so naše sanje in cilji še tako nemogoči, je Bog le Bog, zato se nam lahko marsikdaj uresničijo. Med seboj smo si tudi povedali kakšne so naše najbolj nore sanje. Nekateri si želijo polet v vesolje, drugi skok s padalom, tretji pa se želijo preseliti.
Po pogovoru o Božjem načrtu, nam je svojo zgodbo povedal Rok, ki je že od rojstva slep. Že v mladih letih, so ga starši vključevali v razne skupine, kjer se je srečeval z različnimi ljudmi, naučil se je igranja klavirja in harmonike, v eni izmed skupin pa je spoznal Saša Vrabiča, ki ga je naučil igrati še kitare. Vedno je želel poklic, ki bi vključeval računalništvo, ker pa mu zaradi slepote to ni uspelo, ni obupal ampak se je še naprej trudil in ugotovil, da ga zanimajo radijske igre in angleščina, zato se je vpisal na študij angleščine. S tem nam je pokazal, da ima Bog res vedno načrt za nas in da ne smemo prehitro obupati.
Potem je sledila druga tema- kdaj smo začutili Božjo ljubezen in kako jo lahko vračamo. Nekateri Božjo ljubezen začutimo že samo v nasmehu bližnjega, drugi v kapeli pred Jezusom, nekateri pa pri Slavljenju in molitvi, v vrtcu med otroki. Kako pa lahko Bogu vračamo ljubezen? Preprosto. Z dobrimi deli, z molitvijo, petjem, s tem, ko pomagamo svojim bližnjim, jim podarimo nasmeh, poljub… Tudi po tem pogovoru, nam je svoje pričevanje povedala ena izmed članic- Meta. Božjo ljubezen je ona občutila že večkrat, nazadnje pa na srečanju v Nemčiji, kjer so jo ljudje, ki so navzven drugačni kot ona, sprejeli kot, da je ena izmed njih.
Na koncu smo si pogledali še film o možu, ki je žrtvoval svojega sina, ki ga je nadvse ljubil, da je rešil ljudi na vlaku, ki jim je pretila smrt. V tem filmu smo lahko spoznali zgodbo iz Svetega Pisma (Janez 3,16), kjer je Bog daroval svojega sina za nas ljudi.
Naše srečanje se je počasi bližalo koncu. Zapeli smo še nekaj pesmi, se še malo posladkali s piškoti,izvedeli nekaj več o Mladih za Kristusa,si pripovedovali svoje zgodbe, se še bolj spoznali, potem pa srečanje zaključili z molitvijo in zahvalo Bogu.
Mislim, da smo s tega srečanje vsi (spet ) odšli z lepimi občutki in, da se bomo vsi radi še kdaj zbrali in skupaj slavili našega Boga.
Napisala: Tadeja Pust