V ponedeljek, 16. 4. 2012, je bil v naši župnijski cerkvi dan celodnevnega čaščenja. To pomeni, da je bilo Najsvetejše na vidnem mestu izpostavljeno skozi ves dan. Gospod župnik je pripravil poseben razpored, da smo župljani lahko vsako uro prihajali molit iz različnih vasi. Prihajali smo pred Jezusa, ki biva pod podobo kruha, ga molili in slavili. Izročali smo mu svoje življenje; bolečine, težave in skrbi, pa tudi vse radostne trenutke. Okušali smo njegov mir, njegovo tolažbo in bili deležni številnih milosti.

Slovesen zaključek celodnevnega čaščenja se je začel ob 18. 45 s petimi litanijami  in nadaljeval s slovesno sv. mašo.

Bogoslužje je vodil škof Andrej Glavan, somaševali pa so dekanijski duhovniki in duhovniki, mirnopeški rojaki. Sv. maše sta se udeležili tudi dve redovnici.

V duhovnem nagovoru je škof spregovoril o pomenu daritvenega oltarja.

Oltar je središče evharističnega bogoslužja. Na njem se daruje Jezus, kakor se je pri zadnji večerji na veliki četrtek daroval ob mizi velikonočne večerje in na veliki petek na oltarju križa. Oltar je miza za daritev in velikonočni obed. Pri njem se zbiramo, da se s Kristusovo daritvijo zahvaljujemo Bogu, in prejemamo njegovo telo in kri. Ker je pravi duhovni oltar Kristus, smo tudi mi, kot njegovi udje, duhovni oltarji. Na oltarju svojega srca moremo darovati Bogu daritev svojega življenja.

Po pridigi je škof blagoslovil nov daritveni oltar in vanj vgradil relikvije blaženega Alojzija Grozdeta.

Relikvije so posmrtni ostanki svetnikov ali njihovih osebnih predmetov. Ob relikvijah se verniki obračamo na svetnika za priprošnjo ali tudi za njegovo  čudežno posredovanje.

Grozde se je odlikoval v trdni veri in stanovitni molitvi. Maša z obhajilom je bila žarišče njegove duhovnosti. V svoj zvezek je zapisal naslednje vodilo:« Sveta evharistija je sonce mojega življenja.«

Po litanijah vseh svetnikov je škof s posvetilno molitvijo oltar posvetil Bogu v čast. Oltar je za vedno postal posvečeni žrtvenik Kristusove daritve in kraj zahvale. Sledilo je maziljenje oltarja s sveto karizmo. S tem dejanjem je postal oltar simbol Kristusa- Maziljenca. Škof je na oltarju prižgal kadilo in novo posvečeni oltar pokadil v znamenje, da se bo Kristusova daritev dvigala kakor kadilo pred Božje obličje, z njo pa tudi daritve in molitve vseh vernikov.

Nato so mašni strežniki pripravili oltar za prvo sveto daritev. Evharistična daritev je bila zelo slovesna, k čemur je z ubranim petjem prispeval tudi domači zbor.

Gospod župnik, Janez Rihtaršič, in predstavnika župljanov so se zahvalili gospodu škofu  in duhovnikom za njihov prispevek k obhajanju župnijskega praznika.

Nazadnje je škof vsem prisotnim, ki so opravili sveto spoved in prejeli sveto obhajilo, s posebnim blagoslovom podelil popolni odpustek.

Zaključili smo dan celodnevnega čaščenja Svetega Rešnjega Telesa, ki je bil poln milosti za našo župnijo. Še naprej radi prihajajmo k Jezusu, ki je pod podobo skromnega koščka kruha tako močno prisoten med nami. Pri vsaki sv. maši se daruje kot hrana za našo dušo in telo. Neizmerni in nedoumljivi dar, ki nam daje moč za polno življenje!

Nagovorijo pa naj nas tudi besede s. Marije Horvat, karmeličanke, ki je zapisala:« Jezus ni ostal na zemlji samo v sv. evharistiji, s katero se hranimo enkrat na dan. Jezus je ostal v Božji besedi, še posebej tam, kjer sta namreč dva ali so trije… v medsebojni ljubezni, v bratu. To pa mi daje priložnost, da se tako večkrat hranim z Njim.«

Napisala: Marinka Murgelj

Aleluja! ALELUJA! A L E L U J A!

Slavite Boga! Jezus je vstal. Zasvetila je Luč, ki ne ugasne. Premagan je greh, premagana je smrt. Odprta nam je pot v Življenje. To je največji čudež. Lahko ga razumemo le v moči vere, ki je Božji dar.

Ob 6.uri smo se zbrali ob praznem grobu. V vstajenski procesiji smo Najsvetejše ponesli po Mirni Peči. Sledila je slovesna sveta maša, ki sta jo darovala monsinjor Andrej Saje in domači župnik Janez Rihtaršič. Vsem nam je bila oznanjena vesela novica. Jezus je živ in podaja roko prav vsakemu izmed nas. On nam pomaga, da pridemo iz groba žalosti, obupa, strahov, osamljenosti, greha.

Še včeraj je otrok ob Jezusovem grobu začudeno vprašal starše: „Zakaj nekateri ne marajo Jezusa?“ Morda bi si danes vsi zastavili to vprašanje. Otroku je jasno, da če poznaš Jezusa, ne gre drugače kot da ga imaš rad in mu z vso ljubeznijo slediš. Če ga ne poznaš pa to ni mogoče.

Kristjani smo poklicani, da današnjo veselo novico ponesemo med vse ljudi. Vsi, ki v vstajenje verjamemo - v moči vere in po besedah apostolov in prič - smo poklicani, da smo luč in da prinašamo luč Veselja, Upanja in Ljubezni tudi drugim. Na tej poti, hoji za Jezusom, odločitvi, da ga hočemo posnemati, naj nas opogumljajo žarki velikonočnega jutra.

Napisala: Darja Kastelic

Skrivnost križa! Nemo stojimo pred njo. Kaj nam govori? Le ena razlaga križa je: LJUBEZEN!

Kristus je dopustil, da ga je prijateljstvo s človekom nekaj stalo. On ni dal le drobtinice ljubezni. On se je dal vsega.Na Kalvariji vse govori o ljubezni. Odrešenikove roke so široko razprostrte, kot bi želel s kretnjo ljubezni objeti ves svet. Njegovo srce je odprto, odprto za vse ljudi, odprto zame in zate, draga sestra in brat. Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje, to je moje in Tvoje odrešenje, je moj in Tvoj začetek novega življenja. Zajemimo iz teh milosti, ki teko iz prebodenega srca. Jezus želi, da na oltar križa položimo vse svoje življenje, skrbi, bolečine in trpljenje, vse kar srečujemo in doživljamo na vsakodnevni poti življenja. Vse to bo objel s prebodenimi rokami, dvignil kvišku in posvetil. V senci križa se rojeva življenje!

Pojdimo naproti Kristusu, ki je nesel naše grehe na križ, premagal smrt in živi! Z vsem upanjem stopimo na to pot in bodimo drug drugemu v oporo. Molitev doseže vse. Bodimo polni veselja ob tem edinstvenem dogodku Božje ljubezni! Čaka nas Vstali! Tako rad nas ima!

Napisal: Tone Kovačič

Velikonočno vigilijo obhajamo na predvečer praznika Gospodovega vstajenja in je najslovesnejše bogoslužje celega leta.

Začetek vigilije, ki mu pravimo tudi Slavje Luči, smo začeli na cerkvenem dvorišču, ob 19. uri z blagoslovitvijo ognja.

Blagoslovljeno velikonočno svečo sta gospod župnik in mirnopeški rojak, gospod dr. Andrej Saje, skupaj z ministranti prinesla v temno cerkev. Nato je gospod župnik trikrat zapel: »Kristusova luč.« Župljani smo vsakič odgovorili: »Bogu hvala.«

Ministranti so z ognjem z velikonočne sveče prižgali naše svečke. Svetišče je napolnila svetloba, ki jo je  prinesel vstali Kristus. Z velikonočno hvalnico sveči smo zaključili prvi del slovesnega bogoslužja.

Pri Besednem bogoslužju smo iz treh svetopisemskih odlomkov iz Stare zaveze poslušali, kako je Bog od nekdaj reševal svoje ljudstvo in ga pripravljal na odrešenje.

Po zadnjem berilu iz stare zaveze so ministranti s plamenom z velikonočne sveče prižgali oltarne sveče.

Gospod župnik je slovesno zapel »Slavo«. Nato so se oglasili zvonci ob oltarni mizi, na cerkvenem koru so mogočno zaigrale orgle, v zvoniku pa so zadoneli velikonočni zvonovi.

Po berilu iz nove zaveze je župnik, prvič po 40- dnevnem postu,  slovesno zapel mogočno alelujo.

Po velikonočnem evangeliju je sledila pridiga.

Gospod župnik nas je vzpodbudil, naj tudi mi, tako kot žene v evangeliju,  pogledamo na kraj, kamor so položili Jezusa. Grob, v katerega so vstopile presenečene žene, ni bil odprt zato, da je Jezus lahko vstal, temveč zato, da bi vanj lahko vstopil človek. Grob ni bil prazen, v njem je bila Božja beseda, ki je po angelu spregovorila  o Jezusovem vstajenju.

Gospod župnik  nas je povabil, naj v temino sveta ponesemo  velikonočno  sporočilo, da Bog  vedno drži obljubo. Poslal je svojega Sina, ki je s svojim vstajenjem za vedno premagal trpljenje in smrt.

Po duhovnem nagovoru je sledilo Krstno bogoslužje. Po petih litanijah vseh svetnikov, je gospod župnik blagoslovil krstno vodo in nas z njo pokropil. S prižganimi svečami v rokah smo izpovedali krstne obljube in se tako javno odpovedali grehu in vsakršnemu zlu ter izpovedali vero v troedinega Boga.

Po prošnjah za vse potrebe je sledilo evharistično bogoslužje, ob zaključku pa nam je duhovnik podelil slovesni velikonočni blagoslov.

Ko smo zapuščali svetišče, je bilo zunaj temno, a naša srca so bila polna svetlobe velikonočnega jutra. V nas je odmevala vesela aleluja, ker smo pogledali na kraj, kamor so položili Jezusa in slišali Božjo besedo, ki nam je oznanila, da je Gospod res vstal in živi.

Napisala: Marinka Murgelj

V letošnjem letu je v naši župniji župnik prvič blagoslovil velikonočne jedi le v župnijski cerkvi, in sicer ob 10. , 11., 15. in 16. uri. Vsi župljani smo tako lahko blagoslov jedi združili s čaščenjem Jezusa v Božjem grobu.

Ob uvodni pesmi je župnik  izpostavil Najsvetejše, nato smo skupno molili na čast Srcu Jezusovemu, izročili smo mu vse svoje težave, vprašanja, strahove in se mu hkrati zahvalili za vse kar nam je dano, predvsem za veselje in upanje.

Po branju božje besede, prošnjah in skupni molitvi Oče naš je župnik blagoslovil velikonočne jedi, kar ima globoko vsebino in simboliko.

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. V zahodni civilizaciji velja kruh za osnovno človeško hrano. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad. To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

Pet rdečih pirhov simbolizira pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Na koncu nam je podelil še posebni blagoslov, nam voščil lepo praznovanje, v spomin pa nam je podaril podobice z molitvijo ob velikonočni mizi.

Velikonočna jedila naj v družini ustvarjajo Božje okolje in naj bodo podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci.

Napisala: Sonja Šuštaršič

Prvi obred praznovanja velike sobote, zadnjega dneva ki zaključuje veliko tridnevje, je blagoslov ognja. Ob cerkvi se nas je zbralo kar nekaj ljudi, predvsem otrok kateri pridno raznašajo ogenj po vaseh. Po branju berila in prošnjah je župnik blagoslovil ogenj. Nato smo na ogenj pritaknili svoje gobe in jih ponesli po vaseh. Tako se je razširil ta blagoslovljeni ogenj po domovih in napolnil domove s prijetnim vonjem.

Napisal: David Mavec

Veliki petek je dan, ko se spominjamo Jezusovega trpljenja in Njegove smrti na križu.  Na ta dan ni svete maše, saj Jezus kot veliki duhovnik sam mašuje na oltarju križa.

V naši cerkvi  se je obred velikega petka pričel z vstopom ministrantov in duhovnika, ki je leže počastil oltar. Verniki smo v zbranosti in tihoti molili. Po branju beril smo prisluhnili pasionu ali poročilu o Jezusovem trpljenju iz  Janezovega evangelija. Skupaj z Jezusom smo podoživljali zadnje ure njegovega življenja in Njegovo smrt, da se je izpolnila Očetova volja. Prvi del obredov se je zaključil s prošnjami, kjer smo  molili za sodobno družbo in njene voditelje, za drugače verujoče in neverujoče, za cerkvene potrebe ter za odnose z judovsko skupnostjo.

Sledil je najpomembnejši del obreda, češčenje križa. Duhovnik nas je trikrat nagovoril z besedami: glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo. Vsakokrat smo odgovorili: pridite molimo. Križ je najprej počastil  duhovnik, nato pa še ministranti in vsi ostali. Ob pogledu na Križanega smo bili globoko pretreseni. Izročili smo mu vso svojo bedo, majhnost, težke trenutke, a hkrati tudi hvaležnost, veselje in upanje.

Obhajilni obred je bil zadnji del bogoslužja velikega petka. Duhovnik je prenesel Najsvetejše iz ječe na daritveni oltar. Skupaj smo zmolili molitev Oče naš  in pristopili k obhajilu ter se še tesneje povezali z Jezusom.

Po zaključku obreda je duhovnik Najsvetejše zagrnjeno s tančico odnesel v Božji grob, kjer je izpostavljeno v češčenje. Ob molitvi Rožnega venca smo ponovno podoživljali Jezusov križev pot z vpletanjem lastnih življenjskih preizkušenj.

Napisala: Sonja Šuštaršič

Na veliki četrtek pri dopoldanski krizmeni maši je v stolnici škof posvetil obredna olja. Ta olja se pozneje med letom uporabljajo pri podeljevanju zakramentov krsta, birme, bolniškega maziljenja in duhovniškega posvečenja.

Večerna sveta maša ima trojni spomin. Jezus je pri zadnji večerji z apostoli postavil evharistijo-sveto mašo, duhovništvo in dal novo zapoved, zapoved Ljubezni.

Obredi so polni simbolike. Po odpeti Slavi za tri dni utihnejo zvonovi in orgle. Ob sklepu svete maše se Jezusa v najsvetejšem zakramentu odnese v ječo kot spomin na Jezusovo trpljenje v vrtu Getsemani. Po sklepu svete maše se v cerkvi odkrije oltar. Ta kaže na popolno zapuščenost, žalost, osamljenost, človeško neusmiljenost.

Jezus nas je zbral pri skupni mizi, ker si tudi danes srčno želi jesti z nami. Med besedami in dejanji, ki jih je storil ta večer je najbolj izrazita njegova drža služenja in darovanja. Ga hočemo posnemati?

Napisala: Darja Kastelic

V bogoslužju na cvetno nedeljo se spominjamo Jezusovega slovesnega vhoda v Jeruzalem.

Ljudje so bili  tudi v Jezusovih časih navdušeni nad njim  in njegovimi čudeži. Pozdravljali so ga z oljčnimi vejami in s cvetjem. Ob tem so veselo vzklikali in peli: »Hozana na višavah,  blagoslovljen je kralj judovski, ki prihaja v imenu Gospodovem.«

Tudi mi smo na cvetno nedeljo  prinesli k sv. maši oljčne veje, ki so simbol miru in sprave, ter zelenje, ki predstavlja rodovitnost in življenje. Ministrantje so nosili palmove veje, ki so simbol zmagoslavja in kraljevanja.

Obred smo začeli pred župniščem z blagoslovom zelenja in cvetja, ki smo ga nato v procesiji nesli v cerkev.

Med sv. mašo smo prisluhnili branju pasijona, ki poroča o zaroti proti Jezusu, zadnji večerji z učenci, Jezusovem trpljenju v vrtu Getsemani, sodnem procesu, obsodbi na smrt, smrti na križu ter o pokopu.

Ponovno smo ozavestili resnico o Jezusovem kraljestvu, ki ni zemeljsko, ampak je kraljestvo Ljubezni in Miru. Jezus vlada v srcih ljudi. Prišel je, da bi premagal smrt in nam odprl pot do svojega Očeta.

Napisala: Marinka Murgelj

Na 4. postno nedeljo smo se župljani Mirne Peči odpravili na romanje na Veselo Goro.

Napisal: Franci Ramovš

Postavljanje jaslic je dobilo pomen druženja vasi, saj se vse premalo zavedamo, da se eden mimo drugega samo vozimo in se skoraj več ne pozdravljamo. Jaslice nas združujejo v družino – družino vasi.

Dolenja vas vsem želi blagoslovljene praznike!