Morda podrt rekord, adrenalinski podvig, čevapčiče in še kaj ste zamudili, če vas v sredo zvečer po sv.maši ni bilo pred cerkvijo.

Premalo poznam zgodovino, da bi vedela ali je bil v Mirni Peči že postavljen tako visok mlaj. Ne bi o metrih, ker imamo nekateri vrtoglavico, če že od spodaj pogledamo navzgor. Če pa upoštevamo metre, ki so skriti pod zemljo, se prav gotovo lahko primerja z višino cerkvenega zvonika. Koliko je pri postavitvi takega mlaja dela, gotovo najbolj vedo tisti, ki so najbolj zaslužni za to. Hvala vam!

Za adrenalinski podvig lahko na tem mestu čestitamo domačemu župniku. Ta večer ni bilo junaka, ki bi ga posnemal pri plezanju na mlaj. No ja, nekateri so obljubili, da to storijo za 1000-letnico ;).

Za razvajanje naših želodčkov pa gre zahvala kuharici Ani z ekipo.

Preživeli smo lep večer v skupnem druženju, pogovoru in veselem pričakovanju velikega nedeljskega praznovanja.

Da pa niste prav vsega zamudili, gre zahvala našima odličnima fotografoma Franciju in Davidu. Tako si lahko ogledate nekaj ujetih trenutkov v njuna aparata.

Slike si oglejte v galeriji.

V torek, 29. 5. 2012,  je bilo pri večerni maši še posebej slovesno, saj smo gostili prof. Berto Golob, avtorico šmarnic, ki jih v maju dnevno poslušamo pri bogoslužju.

Tokrat nam je odlomek prebrala kar avtorica sama. Z veseljem smo ji prisluhnili tako mlajši kot starejši. V krajšem razgovoru z njo smo izvedeli, da si je pri pisanju pomagala le z župnijsko kroniko, seveda pa ji je ob strani stal tudi sv. Duh.

Tako smo pri letošnjih šmarnicah poslušali zanimive zgodbe o nastanku mirnopeške župnije, ki je prafara, pa o njenih ljudeh, ki so skozi stoletja kljub različnim preizkušnjam ohranili krščansko vero vse do današnjih dni. O tem pričujejo tudi številne lepo obnovljene podružnične cerkve  in farna cerkev sv. Kancijana, ki je, še ne dolgo tega, dobila novo notranjo in zunanjo podobo.

Domači župnik, Janez Rihtaršič, ki je go. Berto Golob nagovoril k pisanju šmarnic, se je profesorici zahvalil za njeno prizadevno delo s šopkom rož in z domačim medom, ki se ga je pisateljica še posebej razveselila. Ostali pa smo jo nagradili z glasnim aplavzom.

Po končani sv. maši smo se z gospo profesorico in odlično poznavalko slovenske besede srečali bogoslužni bralci Božje besede.

Gospa Berta Golob nam je spregovorila o nalogi bralca, ki bi jo morali opravljati z vso odgovornostjo in po svojih najboljših močeh.

Bralec posreduje Božjo besedo, Bogu »posoja« svoj glas. Verniki se moramo zavedati, da pri bogoslužju ni nastopanja. Pri branju bi morali biti zbrani in jasni v odnosu do sebe, brez razkazovanja in spakovanja.

Branje Božje besede je velika čast, ki obenem terja veliko ponižnost in spoštovanje do Boga. Lep odnos se kaže tudi v primerni zunanji urejenosti, saj se bralec nahaja v neposredni bližini oltarja, na katerem se daruje Bog.

Bralec naj Božjo besedo oznanja razumljivo (pravilno naglaševanje besed in smiselno podajanje) in razločno (natančna izreka besed). Pomembno je, da branje ni preglasno niti pretiho. Na branje naj se bralec vedno pripravi tako, da večkrat in z razmislekom prebere obe berili in evangelij. Poskuša naj dojeti celoto in sporočilo odlomka, ki ga bo bral pri bogoslužju.

Tako bo najprej sam sprejel Besedo in v srcu začutil njeno sporočilno moč. Šele potem jo bo lahko prepričljivo podaril tudi drugim. Ga. Berta Golob je poudarila, da gre v tem delu bogoslužja za molitev poslušanja Božje besede.

Bralec se naj zaveda, da je liturgični jezik nekako bolj povzdignjen k jezikovnemu nebu. V Svetem pismu je vse zapisano na spoštljiv in dostojanstven način. Tudi bralec Božje besede naj se trudi za lepo in pravilno slovensko besedo, kar se odraža v ljubezni do lastnega naroda in njegovih korenin.

Predvsem pa naj bo Božja beseda za vse nas luč, ki razsvetljuje našo pot, kruh, ki hrani našo dušo, in življenje, ki se nikoli ne konča.

Hvala ge. Berti Golob, ker se je odzvala vabilu in tako obogatila praznovanje 900- letnice naše župnije.

V naši župniji  se že vse leto pripravljamo na 900-letnico župnije. V zadnjem tednu pred velikim dnem pa se na praznovanje pripravljamo še intenzivneje - tudi s pletenjem vencev iz bršljina. Vsaka vas v župniji naj bi spletla 10 oz. 20 metrski venec.

V Šentjuriju smo pletli vence v ponedeljek in torek. Zbralo se je več kot trideset župljanov iz vasi Šentjurij in Čemš, ki smo do poznih večernih ur spletali vence. V ponedeljek so nas s svojim obiskom presenetili pevci Rožmarin, ki so nam zapeli nekaj pesmi. Žan nas je zabaval z igranjem na harmoniko, mi pa smo peli. S svojim obiskom nas je počastil tudi g. župnik.

Pletenje je potekalo v veselem razpoloženju in je bilo obenem druženje vaščanov, ki ga je danes vse manj; pa tudi druženje generacij, saj so sodelovali tako otroci kot starejši. Ponosni smo, da nam je uspelo naplesti  53 metrov.

Ker smo pridno pletli vence, smo si zaslužili zaključek. Pogostili smo se čevapčiči in hrenovkami z žara, ki sta jih spekla Marko in Brane.

Pletenje vencev je  lepa priprava na največji župnijski praznik. V dolge vence župljani spletamo ljubezen do župnijske cerkve in župnije ter župnijskega zavetnika sv. Kancijana.

Dodan krajši videoposnetek koncerta.

V sklopu verskih in kulturnih dogodkov, ki so posvečeni 900 letnici naše župnije, je bil v nedeljo, 20. maja 2012, koncert okteta Oremus.

Ob 15. uri smo najprej prisluhnili petim litanijam Matere Božje. Mogočno in ubrano petje nas je še močneje združilo z Marijo. Naše misli, prošnje, zahvale so tako še bolj goreče romale v Njeno naročje.

Oktet Oremus je bil ustanovljen leta 2006. Člani so duhovniki ljubljanske in novomeške škofije: Martin Zlobko je katehet v zavodu sv. Stanislava, Bogdan Oražem vodi župnijo Polhov Gradec, Marjan Lampret je župnik v Šmartnem pri Litiji, Janez Avsenik je dušni pastir v Kranjski Gori in Ratečah, Marko Čižman bdi nad župnijo Podutik, Andrej Župan je radovljiški župnik in Sebastjan Likar, ki opravlja božjo službo  v Šmartnem pod Šmarno goro. Oktet vodi in v njem prepeva domači župnik Janez Rihtaršič. Leta 2009 so izdali zgoščenko z naslovom Cerkveno leto v pesmi. Pevci vedno nastopajo v talarju. Pravijo, da je obleka zunanje znamenje tega kar so. Talar je del njihovega pričevanja, je njihova službena obleka. Tisti, ki z veseljem živi svoj poklic, jo tudi s ponosom nosi.

Beseda oremus v prevodu pomeni molimo. Oktetovci o svojem poslanstvu pravijo: » S svojim petjem želimo častiti Stvarnika in Odrešenika, Mater Marijo in svetnike…. hkrati pa s petjem želimo tudi peti slavo naši domovini….«

Za mnoge od nas, starše prvoobhajancev, se je to začelo že davno. Verjetno že v tistih dneh, ko smo potihoma ali pa naglas sanjarili o prihodnosti naših malih drobižkov, ko smo jih speče opazovali v našem naročju. Kolikokrat se ti, hote ali pa ne, prikrade v misli želja po njihovi sreči. Da bi le bili srečni. Za to smo pripravljeni prebedeti marsikatero noč, narediti marsikakšno pot, premisliti in dodelati marsikakšno dejanje. In v to srečo zagotovo spada tudi prvo sveto obhajilo.

Priprave so se začele že v tisti letih, ko smo svojega otroka prvič pokrižali. In se odločili, da ga damo krstiti, da ga pridružimo našemu občestvu kristjanov, ker je samo ta pot prava pot. Da ga bomo vzgajali v veri in ljubezni do Boga in samega sebe.  In potem, ko smo mu male prstke poskušali stlačiti v pest in s palcem na njegovo čelo zarisati prvi križ. Ko smo se zvečer ulegli k njemu v posteljo in mu molili Sveti angel in je tiho ponavljal naše besede. In ko smo v nedeljo skupaj odšli k sveti maši in je njegov predirljiv glasek motil marsikaterega župljana.

In končno, ko smo ga v prvih septembrskih dneh leta 2009 vpisali v prvi razred verouka. In od takrat je bilo le malo dni, ko nismo pomislili na dan obhajila. Ker smo vedeli, da je to najboljše zanj.

V prvih dveh letih verouka so skupaj s katehistinjama Petro Grlica in Blažko Gorenc najprej spoznavali osnovne stvari, ki se dogajajo v Cerkvi. Učni pripomočki (delovni zvezek) so zastavljeni tako, da se otroci začnejo zavedati pomembnih dogodkov v cerkvenem letu in z njimi povezanih dogajanj ter molitev. Najprej so spoznavali svoje sošolce in ugotovili, da v svojo sredo lahko povabijo tudi Jezusa. In bo vedno prišel in ostal z njimi. Začeli so se zavedati njegove bližine, da je njegov dom cerkev, kamor nas vabi vsak dan odprtih rok. Spoznali so, da nas naši dragi rajni niso za vedno zapustili, ampak živijo v nebesih z Jezusom, kjer jim je lepo in nas čuvajo. Spoznavali  so življenje svetnikov in se ob koncu leta vživeli v Jezusovo rojstvo. Pogovarjali in spoznavali so življenje Marije, ki je dala Jezusu življenje in njenega trpljenja ob njegovem križanju. V velikonočnem času so odkrivali bistvo skrivnosti naše vere. In na koncu veselje in radosti prihajajočih počitniških dni. Nemalo se jih je v prvem tednu počitnic udeležilo oratorijev, ki so bili pripravljeni do zadnje potankosti pod budnim očesom našega gospoda župnika, Janeza Rihtaršiča.

Na nedeljo Dobrega Pastirja so našo župnijo obiskali duhovniki in sestre, ki izhajajo iz Mirne Peči.

Gospod Andrej Saje izhaja iz Malega Kala. Letos bo obhajal 20-letnico duhovništva. Duhovniško službo je nastopil v Grosupljem, kjer je bil dva leta kaplan, nato pa je bil tri leta tajnik gospoda nadškofa Šušterja in nekaj časa tudi tajnik gospoda nadškofa Rodeta. Zatem je bil na študiju v Rimu, kjer je doktoriral, sedaj pa živi v bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Je svetnik na cerkvenem sodišču, predavatelj cerkvenega prava na Teološki fakulteti in na Poslovni fakulteti katoliškega inštituta, zadolžen je še za stike z javnostjo in pomaga po župnijah.

Gospod Tone Pust izhaja iz Globodola. Kaplan je bil eno leto, imel pa je veliko duhovnih vaj in še več ljudskih misijonov, misijonar je bil kar na 160 župnijah. Ob njegovi novi maši je bilo 5 duhovnikov iz mirnopeške župnije, zdaj sta žal le še dva. Novi duhovni poklici rastejo iz molitve in iz krvi mučencev duhovnikov.

Sestra Milka  prihaja iz Šturja, pripada pa Kongregaciji šolskih sester svetega Frančiška Kristusa Kralja. Njihova dejavnost je poučevanje, kateheza, sestra je v župniji delivka svetega obhajila, obiskuje in deli obhajilo tudi v domu za ostarele, pomaga oslepljenemu župniku pri berilih in evangeliju.

Sestra Marjeta, rodna sestra gospoda Pusta, pripada Družbi usmiljenih sester. Usmiljenke delajo v bolnicah, zdravstvenih domovih, domovih upokojencev in v katehezi. Precej se posvečajo mladini. Sestra je včasih delala v bolnici, sedaj pa veliko obiskuje ostarele v domu, ob petkih podeli 20 do 30 obhajil.

Tudi sestra Irma izhaja iz Globodola, od  1971 leta je pri Marijinih sestrah, ki imajo podobno poslanstvo kot Usmiljenke. Delujejo v bolnicah, v domovih, v Ljubljani imajo otroški vrtec, privatno strežbo bolnikom po njihovih domovih. Žal zadnje čase ni mladih moči. Njihova karizma je služenje potrebnim po Marijinem zgledu.

Z nami je bila v duhu, molitvi in pisni besedi tudi sestra Terezija, karmeličanka iz Sore. Sestre karmeličanke živijo v klavzuri, njihov poklic je molitev. Duhovni in redovni poklic je čisti Božji dar, nanj pa je treba odgovoriti. Njen duhovni poklic je začel zoreti ob prebiranju knjige Povest duše, ki jo je napisala sv. mala Terezija.

Napisal: Franci Ramovš