Danes, v nedeljo, 3. junija 2012, se je ob pol desetih pričel višek dogajanja zadnjih nekaj mesecev, sv. maša na čast 900 letnici posvetitve cerkve sv. Kancijana v Mirni Peči. Sv. mašo je daroval domači župnik Janez Rihtaršič ob somaševanju rojakov g. Antona Pusta in dr. Andreja Sajeta, dveh bivših duhovnikov g. Viktorja Kastelica in g. Franca Levičarja in stalnega dijakona g. Ferdinada Rusa. Ostale dekanijske duhovnike je zastopal mag. Igor Luzar.
Na začetku smo razmišljali, kaj bi nam povedali zidovi, če bi znali govoriti? Koliko veselja, upanja, želja, žalosti, hrepenenja, solz, gorečega sklepanja rok je bilo tu izraženega skozi vseh 900 let! Po tem globokem mostu vere v Boga stopamo z veseljem skupaj z našimi predniki in smo ponosni na dediščino, ki so nam jo zapustili.
V pridigi, ki jo je župnik simbolno govoril s prižnice, nas je najprej v mislih posedel okrog domače mize, kjer ima vsak svoj sedež. Danes smo vsi prišli za župnijsko družinsko mizo, ki ima za vsakega izmed nas nenadomestljivo mesto. Razmišljali smo o pomenu dejanja oglejskega patriarha, ki je ustanovil našo župnijo kot tretjo na našem ozemlju. Pomen ni le zgodovinski, je presežek tega: vseh 900 let se uresničujejo Jezusove besede iz današnjega Matejevega evangelija: » Jaz sem z vami vse dni do konca sveta«. Župnija je zagotovilo, da je Kristus med nami, ne glede na to, kakšni smo. Jezus nas uporablja, vsakega od nas, da izpolni obljubo v našem času. Vsak ima priložnost srečati se z Jezusom. Mnogi kraji se ponašajo s slavno preteklostjo in zgodovino. Teh 900 let mora tudi nas navdajati s ponosom, saj smo bili prafara, kar pomeni, da smo nosili zastavo, bili korak pred drugimi, utirali pot… Danes nimamo nič konkretnega kar bi bilo staro 900 let. Imamo pa bogato pričevanje naših prednikov, ki so se trudili živeti po Njegovi besedi. Naša sreča sedaj je tudi sad zvestobe Bogu in izpolnjevanje zapovedi, za kar so si naši predniki prizadevali. To je pečat, ki se ne prelomi. Imamo zglede očetov in mater, ki so svoje otroke naučili sklepati roke, in ti svoje in ti svoje in… Postavimo se v vrsto pričevalcev, da bomo vredni nasledniki svojih očetov. Predajmo oplemeniten pečat mlademu rodu, odgovornost je velika. Jezus je z nami, v njegovih očeh smo mu dragoceni.
V prošnjah smo se na poseben način spomnili škofa Andreja, župnika Janeza, naše domovine, širše župnijske skupnosti, vseh župnijskih sodelavcev, vseh bolnih in preizkušanih župljanov in vseh rajnih faranov.
V Jezusovo daritev smo vključeni ljudje vseh časov.
Na daritveni oltar smo prinesli knjigo Status animarum, ki je stara 200 let. Vanjo so vpisani vsi, ki so bili krščeni v Mirni Peči. Knjiga predstavlja vse rodove od začetka naše župnije do danes, ki jim je bil pri krstnem kamnu v tej cerkvi na široko odprt Božji objem.
Granata ne spada v cerkev, pa vendar smo jo prinesli na oltar. Maja 1944 je na cerkev padlo 42 granat in jo močno poškodovalo. To orodje smrti nam danes predstavlja vse trpljenje, strahove in stiske, ki so jih skozi stoletja z vero sprejemali in z Božjo pomočjo premagovali naši predniki.
Lopata, vrv iz zvonika in knjiga z berili, ki smo jih darovali na oltar, simbolično združujejo vse župnijske sodelavce.
Darovali smo tudi rožni venec, ki predstavlja vse molitve na tem kraju. Sestavil ga je eden od župljanov in je nekoliko daljši kot običajno, saj je na njem kar 1000 jagod. Vsaka pomeni en rožni venec, ki ga je v tem letu zmolil za nove duhovne poklice iz naše župnije.
Kruh in vino sta sad Božje dobrote in našega dela. Tako prinašamo pred Tebe vse najboljše kar smo in kar imamo. Veselje, da živimo, ljubezen in srečo naših družin, hvaležnost za ljudi, ki nas obdajajo, uspehe našega dela.
Okrepljene z živim Jezusom v srcu nas je župnik ob koncu slovesnosti nagovarjal, naj župnijske mize ne zapuščamo. Veseli smo bili, da so za našo mizo sedele tudi redovnice: s. Milka Saje, s. Agneza Saje, s. Terezija Murgelj, s. Irma Makše, s. Štefka Pust, s. Suzana Hrastar in s. Rudulfina Hrastar, nekatere so bile z nami povezane le v duhu. Vi ste žlahten sad župnije, ponosni smo na vas.
Še nekaj sedežev je bilo praznih. G. Janez Šimenc, g. Andrej Šink, g. Franc Dolžan, g. Martin Špringer, g. Franc Novak, g. Alojzi Grebenc, g. Jože Grebenc in g. Avgust Klobčar niso mogli biti z nami. Vsak od njih je s svojim služenjem pripomogel k rodovitnosti Gospodovega vinograda.
»Devet let je med nami že naš župnik Janez Rihtaršič. Župnija je na več področjih kazala svojo starost, a župnik se je z veliko zagnanostjo lotil prenove. Kljub temu, da so bili začetki vse prej kot lepi, so se sadovi dela pokazali kmalu: redna in živa mladinska srečanja, oratorij, župnijski cerkveni pevski zbor, romanja v Međugorje, četrtkove molitve pred Najsvetejšim, obnova podružničnih cerkva in nova podoba župnijske cerkve,… Naša župnija je začela dobivati svojo dušo in ponosno živi. Sadove njegovega dela lahko občutimo vsi. Bog naj vas blagoslavlja še naprej in Bog lonaj v imenu vseh faranov, » je ob zaključku slovesnosti povedala g. Štefka Žagar.
Župnik je povedal, da človek sam ne zmore nič, le če smo vsi zbrani okrog iste mize, lahko med nami raste kar je božjega.
Sledila so posebna škofova priznanja nekaterim posameznikom, ki v naši župniji opravijo veliko dela v ozadju. Zaradi njih ima življenje v župniji svoj red in svoj tok v prihodnost.
JOŽE MATOH za požrtvovalno dolgoletno skrb za župnijsko cerkev. Jožetova skrbna roka bdi nad vsakim delom v cerkvi.
ANTONIJA SAJE je 45 let požrtvovalno opravljala službo mežnarce v cerkvi na Podborštu. Njene roke so najmanj trikrat dnevno zazibale zvon cerkve sv. Pavla.
ANA GAŠPERAC je združila ljubezen do Boga in ljubezen do cvetja. Ker je župnijska cerkev njen drugi dom, Bogu v čast in nam v veselje ustvarja domiselne aranžmaje za vse priložnosti cerkvenega leta. Skrb za šopke v božjem hramu so del njenega vsakdana.
EMILIJA IN KARL AVBAR sta po župnikovih besedah oče in mati naše župnije. Z veliko skrbjo, ljubeznijo in odgovornostjo vedno priskočita na pomoč župniku in tudi v preteklosti je bilo tako.
ANI SLAK je vedno poleg, kadar je potrebno v župniji poskrbeti za hrano in takih dogodkov ni malo. Nepogrešljiva je predvsem pri oratoriju, ko vsako leto pripravlja hrano za pribl. 100 otrok.
Po blagoslovu in zaključni pesmi smo se preselili v okolico cerkve, kjer se je praznovanje nadaljevalo v sproščenem in veselem ozračju. Na odru sta nas skozi zabaven program vodila Blanka Cesar in Nejc Ramovš. Najprej nam je župnik Janez Rihtaršič zaželel, da bi bilo današnje praznovanje dan veselja. Zbor Školjke nam je s pesmijo polepšal opoldne, ubrani otroški glasovi so slavili Boga in božali naše duše.
Župan Mirne Peči g. Andrej Kastelic je v kratkem pozdravnem nagovoru poudaril, da je 900 let župnije tudi velik dogodek za naš kraj.
Pozdravil nas je tudi bivši župnik g. Viktor Kastelic in nam položil na srce naj se imamo radi še naprej.
G. Franc Levičar je prišel za župnika v Mirno Peč leta 1981. Čestital nam je za jubilej, obudil nekaj prijetnih spominov iz časa njegovega župnikovanja in nam zaželel, da bi delali za skupno dobro še naprej.
Sledil je nastop gledališkega igralca Gregorja Čušina, ki nas je spravljal v smeh z odlomki iz njegovega avtorskega projekta Hagada, kjer smo zvedeli skoraj vse, kar smo od nekdaj hoteli vedeti o Bogu, pa si nismo upali vprašati.
Ob prijetnem klepetu z našimi družinami, prijatelji in znanci smo ob žlahtni kapljici naših vinogradnikov in okusnih dobrotah, ki so jih pripravile naše pridne gospodinje, uživali ob zvokih naših harmonikarjev in lepem domačem petju zbora Rožmarin in Čebelice. Drago Saje, Anton Mavec in Franc Krevs pa so z nami podelil delček njihovega pesniškega ustvarjanja.
Ob 14. uri smo se spet zbrali v naši cerkvi in se Bogu in Mariji zahvalili na najlepši način. Pred izpostavljenim Najsvetejšim smo molili rožni venec božjega usmiljenja in zapeli litanije Matere Božje. Veseli smo bili, da so se nam na koncu pridružili tudi novomeški dekan Miroslav Virant, dekan Trebnjega Klavdio Peterca in prodekan dekanije Leskovec Ludvik Žagar.
Več slik si lahko ogledate v galeriji.
